Odrasli srednjih let (30–59 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Zadnji? : virus bo izbral

Bojan Ekselenski se je 26. 6. 1964 rodil v Celju. Danes piše znanstvenofantastično in fantazijsko prozo, objavlja v različnih literarnih revijah in kot predsednik Celjskega literarnega društva aktivno deluje na področju promocije kakovostne fantastike. Od leta 2016 je urednik revije Supernova. Napisal je več kot 20 knjig, za svoje delo pa prejel več mednarodnih nagrad.

Zadnji? : virus bo izbral lahko žanrsko uvrstimo v fantastično kratko prozo. V fantastično, ker avtor presega realne vsebine z nadrealnimi, grotesknimi in bizarnimi, skozi pripoved pa opisuje utopični svet. V kratko prozo, ker ima pripoved preprosto strukturo. V noveli, ki jo je zaključil in izdal ravno v času pandemije Covida-19, spremljamo stotnika Slovenske vojske, Mirka Majerja. Ob izbruhu nekega čudnega virusa, podobnemu kugi ali pa bolj steklini, je vpoklican zaradi izvajanja karantenskih ukrepov. Povsod po svetu je skoraj istočasno izbruhnil virus, ki naj bi, če gre verjeti teorijam zarote, izbrisal z obličja vse nebele rase. Vendar pa ima zadnjo besedo virus, saj sam izbira, koga bo napadel in kolikokrat bo mutiral, zato se Slovenija v nekaj urah znajde v popolnem kaosu.

Bralec lahko skozi oči protagonista spremlja, kako se spreminja obličje Celja in okoliških krajev ter kako virus napreduje in okužene spreminja v blazneže, ki spominjajo na vampirje. Tok pisanja je tako hiter in surov ter poln informacij, da se bralcu ob branju lahko hitro obrne želodec, dogajanje pa spremlja s tako napetostjo, da misli, da je v središče kaosa postavljen on sam.

Pripoved sem prvič brala maja 2020, kmalu po izidu knjige in izbruhu epidemije koronavirusa. Takrat je bilo branje najbolj zanimivo, saj še nismo vedeli, kaj nas čaka v epidemiji, je pa branje priporočljivo tudi kasneje in predvsem za vse tiste, ki smo epidemijo izkusili na lastni koži. Če odštejemo obnorele bolnike, lahko med zgodbo in resničnostjo postavimo mnogo vzporednic, kot na primer delovanje NIJZ-ja v kriznih razmerah, proizvodnjo cepiv, resničnost obveščanja s strani oblasti in podobno, kar je avtor odlično zavil v posmehljiv stil pisanja.

Na koncu tiskane izdaje lahko preberemo še Celjska vampirska večerja, v kateri spremljamo primarija Mirka Kavčiča na Oddelku za patologijo in citologijo. Ob izbruhu virusa ima polne roke dela z vampirskimi trupli, ki oživijo in povzročijo pravo razdejanje.

Poroka iz koristi

Zadnje dni starega leta si lahko popestrimo tudi z lahkotnejšim branjem. Romani priljubljene italijanske pisateljice Felicie Kingsley bodo prava izbira za vse, ki si želijo vznemirljivih, kratkočasnih in z romantiko začinjenih zgodb. Pisateljica navdih za svoje zgodbe črpa pri mojstrici ljubezenskih romanov – Jane Austen. Tudi Poroka iz koristi sledi njenim klasikam.

Glavno besedo imata Jemma, maskerka v ne ravno uspešnem gledališču, in Ashford, dvanajsti vojvoda burlinghamski. Na prvi pogled ne bi mogla biti bolj različna. Zdi se, da se je Jemmi vendarle nasmehnila sreča, saj ji je babica Catriona, ki je bila sama plemkinja, zapustila vse svoje premoženje. Postavila pa je tudi zahteven pogoj. Vnukinja se mora poročiti s plemičem. Na tem mestu je čas, da v zgodbo vstopi Ashford. Nepričakovano se znajde tik pred bankrotom. Grozi mu, da bo izgubil tako bogastvo kot ugled v družbi. Odvetnik obema ponudi rešitev na dlani – poroko iz koristi. Bralci pa se skupaj z glavnima protagonistoma podamo v zabavno, iskrivo, strastno ljubezensko zgodbo.

Odsev

Obsežen in večdimenzionalen roman preko sijajnega srednjeveškega scenarija preide v sodobnejšo zgodbo. Kompleksna, doživljajsko bogata in metafizično globoko razraščajoča se subtilnost jezika bralcu nudi vrhunski užitek. Rdeča nit romana je ideja ljubezni, ki se oplaja skozi zgodovinsko, mitološko, alkimistično, trubadursko dojemanje in se s problematičnim hotenjem ter poskusih popolnosti, nesmrtnosti, absolutnosti, vedno neizogibno sprevrže v tragični konec.

Odsev poraja mnoga razmišljanja, odpira eksistencialna in psihoanalitična vprašanja o človekovi enkratnosti in identiteti, psihološki ujetosti v lastno telo in odnosih ter vplivih med dvojino in dvojnostjo. Leona in Marija sta izjemno povezani zrcalni dvojčici, posledično močneje izpostavljeni globokim težnjam ali po totalnem zlitju in transformaciji s sorodno dušo v novo enost ali popolnoma samotni izolaciji v samozadostnosti; pojavlja se ključni simbolizem ogledala. V usodno spontanem srečanju dveh najstnikov in intimnem razcvetu njunih duš dobimo občutek, da ju je možnost skrajne ljubezni našla za žrtvi.

Pri Filipu II. Francoskem opisuje zgodbo vraževerja in željo po večno deviški zaročenki. Celoten roman odseva epsko prepletenost dogodkov in neljubih posledic kljub medsebojni časovni oddaljenosti ter briše razlike med resničnostjo in fikcijo, saj je “ljubezen moškega in ženske, ki se srečata ob istem prepadu časa, vselej novo travmatično soočenje z idejo univerzalne ljubezni.”

Prste stran

Epidermis, zgornji sloj kože, ščiti globje dele kože, tudi notranjost telesa, pred škodljivimi vplivi zunanjega okolja.

Pavlina se že tri leta nepojasnjeno spopada z boleznijo kože. Izpuščaji na zapestjih in nogah, glavoboli, utrujenost, razdražljivost in celonočno praskanje, s katerim bi si najraje odrla kožo. Dermatoloških pregledov ne prenese in povrh vsega izve, da jo bo tokrat pregledal zdravnik – on, moški. Naključje hoče, da Pavlina v njegovi ordinaciji pozabi telefon. Ko ji ga dr. Miša Varl želi vrniti in odhiti za njo, doživi nesrečo.

Dermis, srednja plast kože, vsebuje žile, ki oskrbujejo zunanjo plast.

Pavlina je delovna terapevtka in Miši pomaga pri okrevanju. Medtem ko oba previdno raziskujeta območje medsebojne privlačnosti in naklonjenosti, si svoja pozabljena in odrinjena čustva počasi dovolita znova začutiti – oprezno, pod vtisi preteklih bolečih izkušenj, in zadržano, zaradi moralnih pomislekov.

Hipodermis, najgloblja in najdebelejša plast kože, vsebuje maščobne celice.

Že tako zamotan in težaven položaj še bolj zaplete Miševa bivša žena Jolanda. Bosta Pavlina in Miša čustvom dovolila skozi najdebelejšo plast kože?

Prste stran je knjiga, ki se resnično prebere na mah. Ne glede na to, da življenji obeh protagonistov zaznamujejo stresni in travmatični življenjski dogodki, avtorica k temu pristopa z ravno pravšnjo mero lahkotnosti, humorja in kančkom sarkazma. Vsakdanje teme, kot so ljubezen, zdravje, prijateljstvo in starševstvo, se prepletajo s sicer življenjskimi, a bolečimi in zaznamujočimi izkušnjami smrti (samomora), vdovstva in ločitve. Roman je simbolično razdeljen na tri dele, kot se zvrstijo plasti človeške kože, kot se postopoma razvijejo vedno globlja čustva, ki jih v knjigi sproži splet naključnih dogodkov, vse dokler si glavna junaka do konca ne zlezeta pod kožo.

Akiles

Mirt Komel (1980) na domači literarni sceni nikakor ni novinec, prav nasprotno. Je pomemben glas sodobne slovenske literature, ki se spretno odziva na aktualne družbene izzive. Leta 2010 je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani na temo Filozofski vidiki razmerja med diskurzom in nasiljem. Poleg objave mnogih strokovnih in znanstvenih člankov je do sedaj izdal tudi štiri leposlovna dela, med katerimi je Akiles njegovo zadnje. Družbo mu delajo še roman Pianistov dotik (2015) ter kriminalna romana Medsočje (2018) in Detektiv Dante (2021), vsi naslovi izdani pri založbi Goga. Roman Medsočje je bil nominiran za literarno nagrado Kresnik.

V njegovem četrtem romanu lahko spremljamo tri na videz precej nasprotujoče si protagoniste na dan velike “Vstaje” v “Ljublablani”, prestolnici “Respublike Zlovenije”. Najprej se spoznamo z Leom, samooklicanim anarhistom, študentom filozofije, ki študiju ne namenja več pretirane pozornosti. Namesto tega se raje ukvarja z delom na “RadiuAktiv” in aktivizmom. Naš nesojeni Ahil v svojem boju proti “ablasti” doživi mnogo udarcev, tako fizične kot psihične narave. Najbolj boleči pa vsekakor prihajajo s strani njegove ljubljene izbranke Dee, ki mu ljubezni ni zmožna vračati. Dea, študentka “duhoslovja” na “Fakulteti za umetelnost in humoristiko”, je še precej neodločena glede svojega življenjskega poslanstva. Sicer se občasno pridružuje aktivistični navdušenosti svojega fanta, iskreno pa jo vstajništvo zanima le na površinskem nivoju, zavoljo družbenega ugleda. Precej prepričana je edino v gorečnost, ki jo čuti do pasivnega profesorja, našega tretjega protagonista. Zanj se spušča, nepremišljene situacije, da bi ujela tistih nekaj intimnejših trenutkov, ki presegajo odnos med študentko in njenim profesorjem. Celotno dogajanje se počasi stopnjuje in zgoščuje, dokler nekaj ne poči na opevanem vstajniškem dogodku pred zloglasnim “parliamentom”. Junaki se, na videz po spletu naključij, a vendarle usode, znajdejo ob istem času na istem mestu. Le kako se bo odvila zgodba tega napetega ljubezenskega trikotnika, vpetega v še bolj napeto družbeno dogajanje, kjer resnično gre za vse ali nič?

Zgodba romana se odvije v štiriindvajsetih urah, v mestu, ki si deli nemalo podobnosti z našo prestolnico. Namesto skrivanja korelacij med vrsticami avtor pred nas postavlja ogledalo ter nas neposredno sooča s kruto resnico prostora in časa, v katerem bivamo. Z izborom svojih likov pa Komel opozarja na razlikovanje v stališčih, ki jih na podlagi kaotičnosti družbenega dogajanja zavzemamo. Protagonisti so si med seboj sicer različni, a vendar vsi trije po malem bivajo v vsakem izmed nas.

Pri branju romana sem se sama izredno zabavala, na mnogih delih iskreno nasmejala, predvsem pa sem v njem odkrila kar nekaj iztočnic za poglobljeni razmislek. V romanu boste uživali, če vas zanimajo filozofsko naravnana dela z gostim besediščem, ki obravnavajo družbeno problematiko in se ne bojijo pošaliti na račun oseb na vodstvenih položajih.

Pasji park

Pasji park, Helsinki, leta 2016. Na klop k Olenki prisede Darja. Skupaj opazujeta družino z dvema otrokoma in psom, kako se brezskrbno sprehajajo po parku. To sta njuna otroka, ki ju zdaj vzgajajo tuji ljudje. Temačna preteklost Olenko potegne v vrtinec spominov, žalovanja in spletk. Avtorica nas popelje desetletje nazaj, v politično razburkan čas, ko je cvetela industrija nadomestnega materinstva in darovanja jajčnih celic. Dekleta iz revnejših družin na Vzhodu Evrope so nujno potrebovala vir zaslužka, da bi preživljala sebe in svoje družine. Posebne agencije so takšna dekleta vzele pod svoje okrilje in jih zastopala pri bogatih družinah, ki so si želele otroka. Stranke so imele mnoge zahteve pri “naložbi”. Dekleta so morala biti lepa, zdrava in inteligentna, zato so njihove življenjepise pogosto nekoliko priredili. Olenka, ki je po propadlem poskusu manekenske kariere uspešno darovala jajčne celice, kmalu napreduje v koordinatorko pri eni od agencij. Ko spozna nesramno bogata zakonca Kravets, jima za darovalko predlaga Darjo Sokolov.

Sofi Oksanen prepričljivo prikaže razkol med vzhodno in zahodno družbo ter razmere, v kakršnih so se znašle mnoge ukrajinske družine na začetku drugega tisočletja. Njihova življenja so zaznamovali zatekanje k prodaji kompota, delo v rudnikih ter pregoni. Za pravo ceno ali zaradi groženj so bili pripravljeni sodelovati v političnih spletkah in izdajati informacije. Roman s prvinami političnega trilerja ves čas kliče po pozornosti bralca ter mu hkrati niza mnoge preobrate v fabuli. Čeprav Pasji park obravnava različne teme od revščine in družinskih odnosov pa vse do ljubezni, materinstva, zlorabe žensk in smrti, pri tem ne ostane na površini. Zareže globoko in, kot je značilno za vrhunske literarne poslastice, bistvo skriva v neizrečenem.

Pasji park avtorice in dramatičarke finsko-estonskih korenin je v izvirniku izšel leta 2019. V slovenski jezik so prevedeni še njeni romani Očiščenje, Ko golobice izginejo in Stalinove krave. Za svoja dela je avtorica prejela mnoge literarne nagrade, med drugim tudi nagrado Nordijskega sveta za književnost.

Nizozemska hiša

Roman Nizozemska hiša je delo pisateljice Ann Patchett, ki ga je v slovenščino prevedla Katja Mrak. Je izjemno delo sodobne literature, ki mojstrsko prepleta temo družinskih vezi, izgube in želje po odpuščanju. V njem spoznamo pripovedovalca Dannyja in Maeve, brata in sestro, ki nas popeljeta v sago družine Conroy. Njun oče Cyril obogati z nepremičninskim imperijem in kot presenečenje za njuno mamo Elno kupi razkošno hišo. Ta dogodek ima posledice za vse v družini in začne se pet desetletij dolga zgodba. Danny in Maeve tako odraščata v razkošni hiši zunaj Filadelfije, imenovani Nizozemska hiša, ki jo je postavila družina VanHoebeek. Hiša je sama po sebi skorajda literarni lik, saj se kaže kot simbol družinskega bogastva, spominov in bolečih skrivnosti. Ko družino zapusti mama Elna, ki se odloči, da gre pomagat revnim v Indijo, se oče ponovno poroči z distancirano in preračunljivo Andreo. Takrat se začne življenje Dannyja in Maeve spreminjati. Ljubezen brata in sestre je temelj zgodbe, hkrati pa simbol neizrečene težave – nezmožnosti preseganja preteklosti. Zelo lepo je opisana njuna čustvena dinamika, ki nas pelje skozi izkušnjo izgube staršev in poznejšim izgnanstvom iz hiše. Skozi vsa leta pa trdno vztrajata v svoji povezanosti, saj ugotovita, da se lahko zaneseta le drug na drugega.

Liki in stil pisanja so tako všečni, da se bralec zlahka popolnoma navduši nad tem, kam pelje ta zgodba. Pisava je bogata in slog eleganten. Dialogi so naravni, opisi hiše in njenih prostorov pa osupljivo živi. Ta roman je za vse ljubitelje literarnih zgodb, ki raziskujejo globoko človeško dušo. Ann Patchett z njim utrjuje svoj sloves ene najpomembnejših sodobnih pripovednic, ki zna iz vsakdanjega izluščiti univerzalno in brezčasno. Knjiga Nizozemska hiša bo v bralcu ostala še dolgo po tem, ko bo zaprl zadnjo stran – kot duhovi preteklosti, ki nas nikoli zares ne zapustijo.

To objokovano telo

Pisateljica, filmarka in aktivistka Tsitsi Dangarembga, eno najprodornejših afriških literarnih glasov, prejemnica nagrade za mir Združenja nemških založnikov, Pintarjeve nagrade ter nagrade za svobodo izražanja, je svetovno literarno javnost prvič pretresla z romanom Živčna stanja, v kateri piše o Tambudzai kot osrednji junakinji, ki ji v edinem v slovenščino prevedenem delu sledimo tudi v romanu To objokovano telo, sklepnem delu trilogije. Spoznamo jo kot že odraslo žensko, za pojme tiste družbe v srednjih letih, čeprav jih šteje komaj nekaj čez trideset, brez otrok, brez službe in tudi brez lastnega bivališča.

Ko je bila še mlada, je bila Tambudzai bojevitega duha, v revni zimbabvejski vasi je na polju pomagala gojiti koruzo in prodajala storže, da bi zaslužila za šolnino. Na šoli je bila med najbistrejšimi učenci in je lahko kot ena redkih šolanje nadaljevala naprej. Svojo prvo službo je dobila v oglaševalski agenciji, ker pa so si zasluge za njene izvirne ideje prisvajali drugi, je podala odpoved. S tem pa sprožila svoje plazenje na poti do socialnega in osebnega dna.

V mestu ne pozna nikogar, ki bi ji pomagal, in ničesar si ne želi bolj kot odtrgati se od mučnosti, s katero se prebija skozi vsak dan posebej, željna zapustiti Zimbabve in poiskati srečo drugje, v Evropi. V njenih mislih je polno obsodb brez besed, okolje pomôči ni naklonjeno, prej nasprotno, v medsebojnih odnosih prevladuje odtujenost, nasilje je vseprisotno, razlike med revnimi in situiranimi so neizmerljive, družba je razslojena, skorumpirana in neprivoščljivo povzpetniška, moč je na strani patriarhalnosti v vsej njeni animalni krutosti. Kljub temu si želi najti moža, predvsem zaradi varnosti, ki jo poroka prinaša (no, če imaš srečo in tvoj mož ni nasilnež kot mnogi v tej deželi), a je to enako težko kot izbojevati vojno. Tudi to – vojno – so v deželi že izbojevali, a ta ni prinesla drugega kot lažne upe in še absolutnejšo različico obupa.

Ujeta v samoti, kjer se nima več kam skriti, še najmanj pred samo seboj, siromašna in osamljeno zapuščena, najde službo kot učiteljica, a se žarek upanja, da se bo končno uspela postaviti na svoje noge, kmalu preoblikuje v odskočno desko k popolnemu psihofizičnemu zlomu.

Krivda, ker iz svojega življenja ni uspela narediti ničesar kljub izobrazbi, zaradi katere so njeni starši vanjo polagali vse svoje upe, saj bi s svojim uspehom lahko pomagala tudi njim, živečim v skrajno bridkih razmerah, je ubijajoča; končala je namreč v še večji stiski kot oni, predvsem sramotnejši v svojih in v očeh drugih. V krčevitem boju za preživetje ne najde izhoda, njene presoje se velikokrat izkažejo za napačne. Razžira jo jeza zaradi krivic, ki se dogajajo na družbeni ravni in so dovoljene sistemsko, občutek izdaje, nemoč premostitve, prehoda na stran uspešnejših, uveljavljenih, priznanih.

Po odpustu iz bolnišnice, kjer je nastanjena po psihičnem zlomu, nekaj časa živi pri sestrični, do dne, ko sreča svojo bivšo sodelavko, ki ji ponudi službo v turistični agenciji. Z zadnjim delom, ki ga mora opraviti zanje, pa stori zločin, ki ni zgolj zločin, storjen rodnim koreninam, pač pa tisti, ki ga Tambudzai izvrši sama nad seboj na način najintimnejše veleizdaje. Da lahko to preživi, je potreben temeljni preporod.

V kolikšni meri je naša družba drugačnejša od tiste, ki jo v romanu predstavi Tsitsi Dangarembga? Kje so meje, ki jih ne bi smeli prekoračiti? Kako ohraniti lastno dostojanstvo v neživljenjskih razmerah? Komu soditi? V koga in kaj se zazreti?

Kruta in presunljivo izpisana podoba Zimbabveja v času konca prejšnjega stoletja skozi podobo ženske, ki si želi predvsem osebne svobode in udobnejšega ali vsaj spodobnejšega življenja. A je pot, ki jo prehodi, nadvse lomljivo katarzična.

Umori v Jazbečevem dolu

Jazbečev dol je mirna angleška vasica, kjer “vsi poznajo vse in vsakogar”. Ko umre starejša gospa Emily Simpson, se sprva zdi, da je smrt naravna. Vendar njena soseda in prijateljica gospodična Bellringer vztraja, da je umorjena. Odprejo preiskavo, na terenu umor raziskuje višji inšpektor Tom Barnaby, preudaren in izkušen policist, z mladim narednikom Gavinom Troyjem. Izkaže se, da je bila pokojnica zastrupljena in, ker je to kriminalni roman, vse kaže, da ima vsak vaščan kakšno skrivnost, ki je ne želi deliti s preostalimi. Idilična vasica je torej spokojna le na prvi pogled.

Avtorica Caroline Graham ima v slovenščino prevedeno le to knjigo, serijo s kriminalistom Tomom Barnabyjem pa slovensko občinstvo pozna predvsem po uspešni ekranizaciji serije Umori na podeželju (Midsomer Murders).

Latinoamericana ali 1000 španskih besed

Marko Pogačar (1984) je eden najvidnejših, kritiško pripoznanih in nagrajevanih sodobnih hrvaških avtorjev, v literarnem miljeju prisoten z objavljenimi pesniškimi, esejističnimi, potopisnimi in kratkoproznimi deli, med katerimi so v slovenščino prevedena pesniška zbirka Predmeti, zbirka kratkih zgodb Bog ne bo pomagal, potopis Slepa karta: sonet ceste in kot zadnje, izpisano v podobni maniri kot prej omenjeni, potopis Latinoamericana ali 1000 španskih besed v prevodu sorodne mu pesniške duše Dušana Šarotarja.

Pogačarjevi potopisi so hibridne stvaritve, ki močno prestopajo svojo sicer uveljavljeno obliko, dnevniške prvine se prepletajo z avtofikcijskimi, esejističnimi in kratkoproznimi, celotno besedilo pa je prepojeno s subtilno naravo pesniškega jaza, zvestega imanentnemu drhtenju raznolikih identitetnih vprašanj in vznikajočega iz senzibilne gnetljivosti jezika, preko katerega nas pesnik vodi v hipnotične dimenzije sicer nevidnega bivanja.

Na ta način odzvanjajo tudi zapisi Latinoamericane, ki se berejo, kot bi vstopali v melodično sanjavo intimno duhovno pokrajino. Dežele, ki jih pesnik prehodi, so ponujene na okus le preko mimobežnih besednih oprijemališč splošno znanih kulturnih tekstur – salse in rumbe, tacosov, tekile in ruma, kartelov, mariachijev, gveril in eksekutorjev ter podobnih – ali izpisanih krajev, po katerih pisatelj buden, a dokončno zasanjan potuje – Caracas, Granada, San Jose, Ciudad de México, Cienfuegos, Havana, San Cristóbal de las Casas, Santiago …, posamezniki, ki jih srečuje ali avtor na njih le pomisli, pa odzvanjajo zgolj ohlapno. A je ta ohlapnost pravzaprav le literarna, za vsemi svobodno interpretiranimi podobami se pravzaprav nahaja za ocean poteptanih in brezpravnih, utopljenih v svojih razsekanih sanjah in grenkih življenjih, katerih želena dobrina kot nepotopljiva ostaja upanje – nič drugače kot pri pesniku, valujočem na hipnotičnih grebenih samotnega.

Latinoamericana je čistokrvno literarnosladokusno doživetje, podobno, kot smo ga okušali že pri Šarotarjevem Nikomahu.