skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Lahko doktor Proktor reši božič?

Zgodba se začne pet dni pred božičem, ko postane jasno, da je kralj letos prodal božič in vse kar je z njim povezano najboljšemu ponudniku, bogatemu trgovcu gospodu Thraneju, ki objavi, da je za božične nakupe treba zapraviti točno določeni znesek ali pa s praznovanjem ne bo nič. Nič božičnih pesmi, koledovanja, božičnih sladic, daril, počitnic… sploh ničesar, kar kakor koli diši po božiču. Taka krivica kar kliče po ukrepanju in doktor Proktor, Liza in Bulle ne odlašajo in se z vso silo poženejo v akcijo, da rešijo, kar se še rešiti da. Načrt je tak, da bo najprej treba najti Božička in leteče jelene, zaviti vsa darila in najtežje od vsega – pravočasno jih dostaviti na prave naslove. In ko odštevamo do božiča, je zgodba z vsakim dnem bolj napeta: Božiček, ki mu je, če niste vedeli, ime Stanisꬷaw, ima božiča in neskončnih količin daril, ki jih ljudem nikoli ni dovolj, vrh glave in se je odločil, da se božiča on več ne gre. Leteče jelene so sestrelili nekje nad Avstralijo, zmanjkalo je zavijalnega papirja za darila in tudi Proktorjevega časovnega mila je le še za vzorec. Da je mera polna, tudi gospod Thrane ne čaka križem rok, ko mu pred nosom skušajo speljati najboljši posel, kar ga je kdaj sklenil. Vmeša se še kralj, kraljevo topništvo in raketa, ki nikoli ne zgreši… bi šlo lahko narobe še kaj? O, brez skrbi, vedno je lahko še slabše, ampak srčna druščina se bori do konca.

Jo Nesbø s petim delom zaključi serijo zgodb o posrečenem izumitelju Doktorju Proktorju in pomočnikoma Lizo in Bullejem. Ostali naslovi iz zbirke so: Prdoprašek doktorja Proktorja, Časovna kad doktorja Proktorja, Doktor Proktor in konec sveta. Mogoče. in Doktor Proktor in veliki rop zlata.

Jaz, ki nisem nikoli poznala moških

Štirideset žensk je zaprtih v kletki v podzemnem bunkerju. Noč in dan nanje pazijo stražarji. Vsakršno neželeno vedenje, poskusi pobega iz kletke ali spogledovanje s smrtjo so kaznovani z vihtenjem bičev. Dobivajo hrano, vodo, po potrebi nekaj zdravil, prostor pa je ogrevan. Čeprav so njihove osnovne biološke potrebe torej zadovoljene, so razčlovečene. Iztrebljanje vsem na očeh in ujetost v majhnem prostoru njihovim življenjem odvzemajo smisel. Loteva se jih brezup, dolgčas pa preganjajo z rutinskimi opravili. Najmlajša med njimi, kličejo jo Otrok, hlepi po uporu, naj gre za določanje toka časa ali za strmenje v mladega stražarja. Izhod iz ujetništva se bolj kot ultimativna rešitev izkaže za nov izziv. Zapor ni vedno le kletka.

Razvoj dogodkov spoznavamo skozi zapise nekdaj mlade protagonistke, zdaj starke, ki se poslavlja od življenja. Zaradi svojega nepoznavanja prejšnjega sveta, vsako novo danost odkriva počasi, z zanimanjem. A to ni dovolj. Nomadsko življenje kopneče ženske skupnosti spodbuja k vzpostavitvi različnih medosebnih odnosov, a v njihovi srži še vedno ostaja iskanje znakov civilizacije. Odkrivanje vedno novih opustelih grobišč počasi ubija vsakršno upanje na spremembe. Ko upanja ni, smrt postane odrešitev.

Belgijska pisateljica Jacqueline Harpman kot psihoanalitičarka v kratkem romanu ponuja premislek o vsem tistem, kar človeku daje zagon. Hrepenenje, skupnost, dogajanje, sprejetost in raziskovanje novega so ženskam postopoma odvzeti, bralci pa lahko kot zunanji opazovalci spremljamo njihove odzive. Leta 2025, 30 let po izidu, knjiga nagovarja družbo na povsem drugačen način. Mladi bralci jo na družbenem omrežju Tiktok priporočajo kot družbeno kritiko sveta, ki postaja za mnoge zapor. Neenakopravnost žensk, katerih pravice kratijo različni politični sistemi, ostaja aktualna tematika in vse bolj glasna je skrb, kaj se bo s svetom zgodilo v prihodnosti. Harpman  na ta vprašanja ne ponuja odgovorov. Ne išče vzrokov za katastrofo, ne predstavi v celoti pokrajine, kjer se znajdejo pobegle. Ko v surovem svetu kot zadnja ugasne želja po obstoju, ostane le opustela zemlja.

Ali smo bili to mi

Ali smo bili to mi je prva knjiga kratkih zgodb hrvaške pisateljice Luize Bouharaoue, ki je bila prevedena v pet jezikov, za slovenski prevod je poskrbela Selma Skenderović. Gre za generacijsko knjigo kratkih zgodb o mladih odraslih, le te vodi rdeča nit z istimi liki. Lucija, Dado, Danijel so glavne literarne osebe zbranih kratkih zgodb, ki jih oblikuje razpad nekdanje republike Jugoslavije, v negotovosti pa se je težko odkrivati, oblikovati in najti pravo ljubezen.

Zgodbe slonijo na temah ljubezenskih afer, iskanju služb, reševanju prijateljstva, virtualnih zmenkarijah, razpadu zvez, medvojnih pobojih, odhodih in selitvah … Vseskozi je v ozadju zgodb želja po ljubezni, strah izgube in tveganje neuspeha.

Luiza Bouharaoua (1985) je poleg pisateljevanja in prevajanja aktivna tudi na drugih področjih kulture. Ustanovila je nevladno organizacijo Scribonauti, ki skrbi za umetniške programe marginaliziranih skupin, kot so otroci in mladostniki v zavodih ter zapornike. V Zavodu za prestajanje kazni Požega od leta 2016 vodi bralni klub in delavnico pisanja.

Trenutno piše svoj prvi roman Kratka zgodovina modre in ureja priredbo scenarija Ali smo bili to mi, po katerem bo produkcijska hiša Wolfgang and Dolly posnela celovečerni film.

Včerajšnji svet : spomini Evropejca

Stefan Zweig (1881-1942) velja za enega najvidnejših literarnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja. Rodil se je v bogati judovski družini in finančna sredstva so mu omogočala, da se je celo življenje posvečal izključno literarni umetnosti, ki jo je pripeljal do neslutenih višav. Zweig se odlikuje z neponovljivim, elegantnim literarnim slogom in izredno tekočim ritmom pripovedovanja, ki nagovori slehernika. Med vojnama je Zweig postal najbolje prodajan nemško pišoči avtor, prevajali so ga po vsem svetu. Leta 1935 se je njegovo ime pojavilo na seznamu prepovedanih knjig, ob nacističnem prevzemu oblasti pa je bila velika večina njegovih knjig uničena. Zweig je imigriral v London, nato pa v Brazilijo, kjer je leta 1942 iz obupa nad vojnimi grozotami skupaj z ženo storil samomor. 

V obširni, a čudovito berljivi avtobiografiji Včerajšnji svet (izšla je šele posthumno) v kontekstu širšega evropskega političnega in literarnega dogajanja Zweig opisuje svoje življenje vse od otroštva v Habsburški monarhiji pa do kasnejših obdobij ustvarjanja v Avstriji, Angliji, Švici in Ameriki. Naslov izhaja iz Zweigove nostalgije po starem režimu, po urejeni in stabilni ureditvi Evrope devetnajstega stoletja, kakršno je poznal v mladosti, ko je monarhija s cesarjem Francem Jožefom na čelu doživljala poslednje trenutke veličastja pred svojim popolnim zatonom. Slikovitim opisom mirnega, a doživetij polnega vsakdanjika (tako drugačnega od dandanašnjega), ko – kot se izrazi – “se hitrost iz strojev še ni naselila v ljudi”, sledijo zapisi spominov na svet v času prve in druge svetovne vojne, ki ga spoznavamo predvsem skozi življenje in prisrčne odnose s številnimi umetniki, s katerimi je Zweig tesno prijateljeval in jih nadvse cenil: Rilke, Strauss, Verlaine, Gorki idr. 

Čeprav naj bi šlo za avtobiografijo, Zweig – z izjemo najzgodnejših spominov in mladosti – piše predvsem o svojem ustvarjanju v kontekstu javnega dogajanja, politike, umetnosti ter drugih slavnih umetnikov, hkrati pa zamolči vsakršno podrobnost o svojem intimnem življenju. Tako recimo v enem samem stavku izvemo, da se je ločil in nato znova poročil, čeprav naj bi bilo njegovo ljubezensko življenje zelo pestro. Kljub temu je knjiga odlična izbira za vse, ki cenite stilsko dovršenost in tekoče pripovedi o življenju v nekih drugih, sicer zgolj stoletje oddaljenih, a popolnoma drugačnih časih.  

Vse živo, malo in veliko

James Herriot je leta 1937 kot sveže diplomiran veterinar iz Škotske dobil priložnost teoretično znanje preizkusiti v podeželski veterinarski ambulanti na severu Anglije. Prevzela ga je slikovita yorkshirska pokrajina, prijazno hribovska in hkrati tudi divje gorata, še bolj pa delo z živalmi, nepredvidljivo in pogosto težavno. Vendar so bile njegove preizkušnje in vsi dvomi o odločitvi za ta poklic vedno znova poplačani s hvaležnostjo za vse velike in male stvari.

Hitro se je vživel v gospodinjstvo svojega delodajalca, dobrodušnega Siegfrieda Farnona, ki z muhastim razpoloženjem in nasprotujočimi nasveti, namenjenimi zbeganemu Jamesu, vzbudi marsikateri bralčev nasmešek. James je priča vsakodnevnim dramam med bratoma Farnon, ko Siegfriedova zagnana vnema in neusahljiva energija neizogibno trčita ob Tristanovo ležernost. Na terenu je v začetku težko stopil iz Siegfriedove sence, sprva nezaupljivi pa so ga kmetje kmalu vzeli za svojega. Hkrati s številnimi pacienti, kravami, konji in drugimi rejnimi živalmi ter hišnimi ljubljenčki, spoznava tudi raznolike značaje njihovih lastnikov. In seveda se zgodi tudi to, da med pisano množico tistih, katerih živali potrebujejo njegovo pomoč, sreča dekle, v katero se zaljubi.

Svoje  spomine na življenje mladega veterinarja je pričel zapisovati in jih v knjižni obliki objavil tri desetletja pozneje ter vanje zajel prvi dve leti svojih veterinarskih izkušenj. Ob tem da je bil  iskreno predan svojemu poslanstvu, literarna uspešnica razkriva  tudi to, da je bil vešč pripovedovalec. Iz njegovih zapisov humornih prigod veje ubrana šaljivost, hkrati pa se jih je lotil s tenkočutnostjo do pogosto trdega življenja tamkajšnjih ljudi. Branje bo všečno Jamesovim stanovskim kolegom, ki jih bo pritegnilo opisovanje tedanje prakse v zdravljenju domačih živali, prav tako tudi tistim, ki so uživali ob spremljanju televizijske serije in bodo lahko iskali vse vzporednice in razlike, predvsem pa je to branje za vse, ki imajo radi dobre zgodbe, in je s svojo obsežno formo kot nalašč za dolge zimske večere.

Sunek s sulico

V pesniški zbirki Sunek s sulico je doma pojemajoča svetloba, ki zažari v polnih barvah le še na trenutke in samo zato, da bi izostrila zavedanje o temi. Pesnik je na sledi modernistične tradicije z njenim svobodnim kombiniranjem besed in polsanjskimi, včasih asociativnimi podobami, ki najlepše zaživijo v ljubezenskih legah te poezije. Opravljajo pa izrazito lepotno funkcijo, ki je včasih v vlogi zatemnjevanja pomena, da bi ga lahko kasneje spet dešifrirala. To izzveneva kot zaganjanje v telo besede, ekstatično in sunkovito razdejanje njenega drobovja, da bi se doseglo golo bistvo, tisti nedoumljivi glas, ki si prisvoji pesnikovo grlo. Na trenutke se pesnik še občuti kot vezivo, ki lahko združi »svet v polovicah«, a to vse bolj dojema kot iluzijo. Prepoznava se v brezdomcu »na dolgi samotni poti k samoti«, ki ga »čuti z zaprtimi očmi« in mu jemlje nedolžnost »v popolni temi«. Tema je utelešena v vranu in krokarki, temnih bitjih v pesniku, ki kljuvata iz podzavesti v zavest kot teman spomin, ki onemogoča »preselitev v sublimno«. Sublimno pa za Kocbeka pomeni možnost sprejemanja in oddajanja kozmične energije, ki v preroških legah te poezije omogoča z jezikom – ognjem nagovoriti brate in sestre. V Krokarki označi svoj jezik z izrazom »moškost«, v Bobnih iz besed »brizga kri«, v Bratih in sestrah ga enači z ognjem, v Evridiki ga imenuje »nabiti jezik«, s čimer podaja njegovo energetsko moč, ki je značilna tudi za lege brez središča in padanje vase. Jezik je ogledalna slika lastnega jaza: »Večji in zrelejši je, bolj teman vrešči.« Ravno v temnih legah pa Kocbek vidi možnost izrekanja bistvenih reči, v njih prihaja do izraza lastna neponovljivost: »Mojih besed ne more nihče več izreči, ta noč je moja.« Biti v milosti besede je lahko strašno, saj grlo ni zmeraj pripravljeno nanje: »Oče, kaj naj naredim s pesmijo, ki me je začela / prehitevati?« Jezik je lahko v vlogi zavojevanja sveta, ta potrebuje kri, ki naostri »vreščečo sulico«. Pesniška beseda mora biti spontana in iracionalna, kajti »tvoja beseda ovene, ko jo misliš«. Vodi naj jo strast, razum mora zavreči kot balast. V pesmi Narcis pravi: »Razum je zid, bodalo, sulica, ki v tkivo se zažira«, saj se sulica, ki poskuša markirati svet in si prilastiti drugost, slej ko prej obrne proti pesniku samemu. Ne doseže »vnebovzetja«, ampak se zarine v njegovo drobovje, odvzame mu občutek »središča neznanskega gibanja« in sproži »ejakuliranje praznine«. »Breztežnost v gibanju« in dviganje v višino se menjujeta z občutkom tujstva »v lastnem grobu«, v katerem so vsi nagovori in vsa ljubljenja usmerjeni le še na samega sebe. Takrat pa je tudi najbolj v odnosu do svojih bitij teme, ki se jih da v visokem hipu premagati in s tem doseči vstajenje »med padanjem vase«. Pesniška zbirka Sunek s sulico preseneča z izrazito ambivalentnostjo upodobljenih stanj in tako daje vtis sprotnega použivanja telesa, ki izgoreva skozi lavo besed. Do izraza pa prihaja tudi zavedanje o ničnosti zemeljskih stvari, ki najbolj boleče izzveni v verzu: »Na mojem čelu vozovnica – nikamor!«

Nekaj je v vodi

Gre za napet psihološki triler, ki na trenutke deluje skoraj filmsko. Zgodba spremlja mladoporočenca, Erin in Marka, ki je pred odhodom na medene tedne v eksotične kraje izgubil službo. Sprva se zdi, da bosta prav na tem potovanju zasnovala nove cilje za prihodnost, ter ponovno okrepila in nadgradila svoj odnos, a idilično okolje kmalu prekine nepričakovano odkritje v morju. To sproži verigo odločitev, ki glavna protagonista potisne v svet laži, skrivnosti in vse bolj zapletenih moralnih kompromisov.

Roman ni prežet s klasičnimi detektivskimi zapleti, temveč temelji na psihološki napetosti. Bralec ves čas sluti, da se stvari ne bodo iztekle dobro, a kljub temu z zanimanjem spremlja, kako daleč sta glavna lika pripravljena iti, da bi zaščitila sebe, svojo zvezo in predstavo o varni prihodnosti.

Roman se bere izjemno tekoče in  postavlja v ospredje človekove vzgibe in odločitve v nevsakdanjih, mejnih situacijah. Prav zaradi tega deluje zgodba naravno, prepričljivo in čustveno učinkovito, saj bralca ves čas tiho sili k vprašanju, kako bi sam ravnal v podobnem položaju.

Catherine Steadman je britanska pisateljica in igralka, ki je pred literarnim prebojem ustvarila uspešno igralsko kariero, njeno igralsko in scenaristično ozadje pa se močno odraža tudi v načinu pisanja. Roman Nekaj je v vodi je njen prvi psihološki triler, ki je bil med bralci zelo opažen. Postal je uspešnica in se uvrstil na več prodajnih lestvic, s čimer je Steadmanovo uveljavil kot novo ime sodobnega psihološkega trilerja.

Smešne ljubezni

Smešne ljubezni je zbirka sedmih kratkih zgodb, ki jih je kultni češki pisatelj Milan Kundera izdal leta 1969.  

Gre za lahkotna, zasukov in presenečenj polna besedila, ki očarajo s prefinjeno komičnostjo in nepredvidenimi zapleti. Žalostne in tragične pripetljaje, ki neizogibno nastajajo v ljubezni, Kundera mojstrsko spreminja v humorja polne zgodbe, ki bralca prek natančno dodelanih psiholoških profilov junakov popeljejo v intimni svet doživljanja medosebnih odnosov. 

Že sam nastanek knjige je povezan z “željo po zabavi in razvedrilu” avtorja samega. Vsaka zgodba je svet zase – povezujejo jih zgolj obravnavane tematike (ljubezen, odnosi, (politična) satira), ki jih Kundera obravnava v vseh svojih delih in za katere je dejal, da ga tako navdušujejo in navdihujejo kot tudi omejujejo. A prav ta češki pisatelj, ki se je zaradi “protipartijskega” delovanja in težav z oblastjo leta 1975 preselil v Francijo, zmore iz vsakdanjih situacij in dogodkov, prehitro spregledanih ali zbanaliziranih, pričarati presenetljive pripovedi o ljubezni, življenju in odnosih nasploh. Njegov način pripovedovanja bralcu svet razkriva na povsem nov, zanimiv in – čeprav bo čez nekaj let že stoletnica njegovega rojstva – presenetljivo svež način. 

Večno aktualno branje, ki se dotakne vsakogar.

Mati Ivana Angelska

Jaroslav Iwaszkiewicz (1884-1980) velja za enega najpomembnejših sodobnih poljskih pisateljev, ki se je bralcem najbolj zapisal v spomin s svojimi kratkimi zgodbami in novelami, med katerimi je največ prahu dvignila Mati Ivana Angelska, ki je izšla leta 1946 v zbirki Nova ljubezen. V nasprotju z večino literarnih kolegov, ki so se v svojih delih neposredno posvečali refleksiji terorja pravkar končane druge svetovne vojne, je Iwaskiewicz z Mati Ivano Angelsko odpotoval v daljno preteklosti in s te “varne” časovne distance obravnaval aktualne problematike poljske družbe kot so morala, krivda in posameznikovo soočanje z obstojem čistega zla.

Novelo so navdihnili resnični dogodki iz leta 1633, ki so se pripetili v francoskem mestu Loudun; v bližnjem uršulinskem samostanu se je med redovnicami pojavilo več primerov domnevne obsedenosti s hudičem, vraževerno prebivalstvo in oportunistična cerkvena oblast na čelu z zloglasnim kardinalom Richelieujem pa je našla krivca v priljubljenem duhovniku Urbainu Grandieru, sicer kardinalovem velikem nasprotniku, ki je bil v odmevnem sodnem procesu obsojen na smrt na grmadi. Iwaszkiewicz je novelo prestavil iz Francije na rodno Poljsko in sicer v odmaknjeno mesto Ludinj na vzhodu države blizu Smolenska; tja nekega dne prispe idealistični jezuit Jožef Surin, da bi na zahtevo cerkve izpeljal proces izganjanja hudiča, ki naj bi obesedel redovnice na čelu s prednico matero Ivano Angelsko. Med bivanjemu v Ludinju se izkaže, da Surinova vera in volja nista tako močni kot se je sprva zdelo, saj se duhovnik razgali v vsej svoji ranljivosti, čustveni nestabilnosti (slednjo skuša zatreti s pogostim fizičnim samopoškodovanjem), erotični nepotešenosti in večnem strahu pred samoto.

Mati Ivana Angelska je psihološko kompleksna in z grozljivim vzdušjem zaznamovana novela, ki jo je moč razumeti kot pisateljevo subtilno analizo človekovega razumevanja zla in kritiko oblasti, ki je tokrat resda cerkvena, vendar s svojimi manipulativnimi prijemi in željo po kontroli spominja na oblast v vseh možnih oblikah. Novela je bila deležna tudi kultne filmske adaptacije v režiji Jerzyja Kawalerowicza, ki je ob izidu leta 1961 prejela posebno nagrado za režijo na Festivalu v Cannesu.

Najemnica

Freida McFadden bralce osvaja z vrsto napetih romanov, ki so že prevedeni v več kot 30 jezikov. Serija Hišna pomočnica je postregla z nizom treh romanov, sicer pa se večina njenih del bere samostojno. Tako tudi roman Najemnica. Osrednji lik je Blake Porter, uspešen mladenič s simpatično in prijazno zaročenko, ki ga podpira. A njegovo življenje se prične iz danes na jutri spreminjati na slabše. Spre se s sosedom in naenkrat izgubi službo, čeprav ve, da konkurenčnemu podjetju ni predal nobenih podatkov. V svoj dom sta s Kristo primorana sprejeti neznanko ali neznanca, saj ne hipoteke ne zmoreta več odplačevati. Po razgovorih s kandidati za najem sobe se odločita za Whitney, ki deluje kot prijazno in redoljubno dekle. A po njenem prihodu se Blakovo življenje še dodatno sesuje. Zdi se, da se je z Whitney njihova kuhinja spremenila v leglo mušic, da kali nočni mir in je nekako spravila svojo šminko na njegovo srajco, da sedaj Krista misli, da jo poleg vsega še vara. Blake postaja vse bolj sumničav in prične brskati po Whitneyini preteklosti. Je ona res to, za kar se izdaja? Ali pa mu bo brskanje še dodatno otežilo življenje. McFaddenova je pripravila nepričakovan preobrat, ki zgodbo začini do te mere, da je enostavno ne morete odložiti vse do zadnje strani.