Portugalska je zelo posebna, živopisana dežela, in veliko ljudi se zaljubi v njene čare. Prav tako kot je portugalska fado glasba zaznamovanja s tistim njihovim bolečim hrepenenjem, saudade, je z njim gotovo zaznamovana tudi portugalska poezija.
Pričujoča antologija predstavlja nadaljevanje antologije Trinajst portugalskih glasov iz l. 2009. Gre za dvojezično zbirko, pri kateri je sodelovalo kar nekaj slovenskih in portugalskih pesnikov in strokovnjakov.
Antologija je odlično branje za vse navdušence nad poezijo in je odličen odraz portugalskega značaja. Pesmi so polne refleksije:
Smo bežno listje, kjer spijo
ptice tišine in samota.
Smo samo listje in njegovo šelestenje.
Negotovi, nezmožni biti roža,
še sapa nas zmoti in strese.
Zato se ob vsakem našem gibu
vsaka ptica spremeni v drugo bitje.
(Eugenio de Andrade)
… in seveda ljubezni in hrepenenja:
Ležeča si otok in redko
otoki iz morja pridejo take dolžine
s tako obetavnimi zalivi
s cvetočim gozdom na sredini.
(David Mourão-Ferreira, Otok)
Odlično poetično branje, ne le kot del študija portugalske književnosti, temveč za vsakega, ki se rad nagradi z branjem dobre poezije.
Iskanje izgubljenega fanta je zgodba o Seanu, fantu, ki je po sklopu nesrečnih življenjskih okoliščin pristal v vzgojno-varstvenem zavodu. Njegova zgodba se preplete z življenjsko usodo Daše in Igorja, ki še vedno prebolevata smrt lastnega sina. Potem se Daša odloči, da za konce tedna k sebi vzameta “zavodskega” fanta, kar krepko spremeni življenja vseh treh. Sean ni zaznamovan če s kruto usodo, nova okolica ga s predsodki sprejme tudi zaradi njegove narodne pripadnosti, a je tak pogled skozi zgodbo kritiziran in razkrit kot neresničen.
Avtorica v romanu ne idealizira, ampak poda realno sliko dogajanja v zavodih za mladostnike, kakšni otroci se tu znajdejo in v kakšnih stiskah, za vedno zaznamovanih s tragičnimi življenjskimi pripetljaji. Ne idealizira tudi čudežno odrešujoče moči razumevanja in ljubezni, pokaže, kako težka je pot do zaupanja in bližine.
Odličen roman tako za mladostnike kot odrasle, ki z veliko mero realnosti pokaže, kako pomembna je človeška bližina in strpno razumevanje.
Nobelov nagrajenec, kolumbijski pisatelj Gabriel Garcia Marquez, svetovno poznan po svojih delih Sto let samote in Ljubezen v času kolere, predstavnik t. i. magičnega realizma, nas v svojem prepoznavnem slogu v delu Živim, da pripovedujem, popelje skozi svoje življenje. To romansirano avtobiografsko delo naj bi bilo prvo v vrsti treh (a žal pisatelj trilogije nikoli ni končal) in opisuje njegovo življenje v letih 1927 do 1950, in se konča z njegovo zaroko.
Pisatelju sledimo vse od njegovega otroštva, zaznamovanega s pomanjkanjem, vse do časa, ko je postal uveljavljeni pisatelj. Gotovo so najbolj sočni prizori tisti iz njegovega boemskega življenja, zelo natančno pa očrta tudi naporno in počasno se razvijajočo se kariero novinarja in pisatelja: “Že sam pogled na vsako stvar posebej mi je vzbudil neubranljivo hrepenenje, da moram pisati, če nočem umirati.” (s. 107)
Izredno zanimiv vpogled v življenje ene od ikon svetovne literature, iz katerega je nemalokrat tudi črpal snov za svoja literarna dela.
Sodobni družinski roman nas popelje skozi razburkane odnose v družini Devin. Zakonca Ana in Jan se po tridesetih letih zakona ločita. Vsi trije odrasli otroci se spopadajo s svojimi težavami: Aleš je poročen le še zaradi otroka in svoj obup utaplja v alkoholu, Dominik je zasvojenec s kokainom, slikar in priložnostni kriminalec, Lara pa diplomirana komparativistka in pesnica, ki ne ve točno, kaj bi počela s svojim življenjem.
Gre za nekakšno sliko propada sodobne družine – vsi posamezniki so svobodni, vendar s to svobodo ne zna nihče dobro ravnati. Družina še zdaleč ni več trdno jedro, kot naj bi idealno bila, temveč le skupek individualistov s svojimi interesi, s svojimi zgodbami in načini iskanja rešitev za svoje težave.
Avtorica romana Irena Svetek je leta 2004 dobila nagrado za literarni prvenec Od blizu na Slovenskem knjižnem sejmu. Širše pa je postala bolj znana s svojimi poznejšimi romani, predvsem kriminalno trilogijo Rdeča kapica, Beli volk in črni princ.
Rdeča Rosa je risoroman (roman v stripu), ki opisuje življenje revolucionarke, borke za pravice žensk, ženske legende politične levice, Rose Luxemburg (1871-1919). V risoromanu spremljamo tako njeno osebno življenje kot njeno javno, politično delovanje. Pri tem ne gre za neko površno ali poenostavljeno interpretacijo življenjepisa Rose Luxemburg, temveč temelji na izčrpnem študiju avtorice – striparke in aktivistke Katie Evans. Skozi dotični risoroman na poljuden način podaja temelje komunistične oziroma socialistične misli, in jo tako približa bralcem, ki se z njo še niso seznanili, hkrati pa odstira osebno in intimno življenje Luxemburgove, odnose z njeno družino, prijatelji in ljubimci. V stripu zgodbo, pogovore, spremljajo neposredni navedki del Luxemburgove, knjiga pa je opremljena tudi z izčrpnimi opombami in navedki virov. Na ta način si lahko bralec izbira, kako poglobljeno bo njegovo branje. Kljub temu da gre za precej zahtevno stripovsko branje, je Rdeča Rosa navdihujoča, vedno aktualna zgodba o pogumni, izjemni, močni ženski, ki se je s svojim delom in dejanji zapisala v zgodovino.
S pričujočim romanom se je Borut Golob leta 2010 umestil v deseterico finalistov za nagrado Kresnik. Ta kratek roman odlikujeta predvsem črni humor in ironičen pogled na (slovenceljsko) mentaliteto. Večina dogajanja je postavljena v odročno slovensko vas, kjer se preplete več zgodb rahlo tipiziranih (anti)junakov (podobnost s kakršno koli resničnostjo je res zgolj naključna). Eden najbolj posrečenih likov je mladi kmet Krištof, povprečen klen slovenski moški, poln predsodkov in skrajno introvertiran. Čustva izdatno izkazuje svoji “štilerci”, za svojo zaročenko pa ne kaže prav velikega zanimanja. Poleg njega spoznamo še profesorja dr. Trobevška, ki ga mami druženje s seveda občutno mlajšo študentko in Lidijo, ki se naveličana mesta odpravi na obisk na podeželje k sestrični – Krištofovi zaročenki. Jezik v romanu je skop, nebaročen, a kljub temu sočen, pretkan z inteligentnim humorjem. Že sam podnaslov romana dobro povzame njegovo vsebino – gre za nekakšno sodobno parodijo, odmev na klasično slovensko domačijsko povest.
Golobova najnovejša navdušujoče premišljena kriminalka je postavljena v ljubljansko Rožno dolino. Znova trupla, kriminalist Taras Birsa pa tokrat kot detektivski s.p.-jevec primoran spet sodelovati s svojimi nekdanjimi kolegi z ljubljanske policije pri razreševanju zapletenega zločina. Seveda ni naiven, vendar preživeti je treba. Po tej logiki se zaplete, oziroma ga pohlepni prevaranti in morilci zapletejo v primer tako, da skoraj do zadnjega ne vemo, kdo je žrtev in kdo krivec, tudi sam je za trenutek med osumljenci. Napeto branje na dah, podprto z znanimi lokacijami, iskrivo detektivsko logiko, rekreativnim športom in družbeno angažiranostjo.
Kot dolgoletni kriminalistični inšpektor ti lahko povem, kaj bo napravil. Nate bo spustil ves Nacionalni forenzični laboratorij, ki bo z dokazi podkrepil vse, kar sem povedal, sodišču bo predstavil tvoje ponarejeno poročilo s fotografijami in pokazal, kdo je ženska, ki leži pod Klunom, vleklo se bo. Tudi če se boš izvlekla, bo po koncu sojenja vsak normalen poznal resnico. V ta lokal, v noben lokal v Ljubljani ne boš mogla, ne da bi s prstom kazali za teboj. (str. 483)
Skrivnostni mladi junak v Iraku najde neznano fotografijo ženske. Pritrdi jo na tablo z namenom, da bi našla lastnika. Nihče je ne pogreša, zato jo marinec shrani v žep. Ob številnih bombnih napadih čudežno preživi z mislijo, da mu ta ženska rešuje življenje. Torej, je to talisman…? Ob prihodu domov se odloči poiskati skrivnostno osebo. Sledi fotografiji na hrbtni strani in prepešači dolgo pot do Severne Karoline. Ali jo najde, jo lahko bolje spozna, mu je res v Iraku reševala življenje? Pripoved se zaplete, ko za njegovo poizvedovanje izve njej bivši mož. Neznani ženski se marinec zdi zelo skrivnosten, a pošten in delaven človek. Se bo odnos med žensko in glavnim junakom uspešno razpletel in s tem zabrisal številne dvome iz preteklosti? Bo v ospredju vztrajnost in želja po ljubezni…? Bralec lahko to odkrije z zanimivim branjem romana ali s filmsko priredbo.
Skozi prvoosebno pripoved glavne osebe romana, deklice Bronje, se na prvih 77-ih straneh preselimo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, kjer nam Bronja najprej predstavi svojo družino: lepo in oboževano mlado mamo Mito; očeta, s tipičnim stavkom »Opa, bato!«, štiri leta mlajšega brata Roka in Dado, babico po mamini strani. Mlada družina življenje v svojem blokovskem stanovanju na Vojkovi v Ljubljani deli z obiski Bronjinih in Rokovih stricev in tet, družinskih prijateljev, prijaznih sosedov. Kuhinja, ki nadomešča dnevno sobo, je središče Bronjinega sveta. Svet, ki je skozi oči odraščajočega dekleta opisan ganljivo živo in nostalgično, zlahka navduši vse, ki se še dobro spomnimo številnih drobcev takratnega vsakdana, omenjenih v knjigi: sličic albuma Sandokan, cigaret filter 57, belih luknjičastih dokolenk, napitka benko, skakanja elastike pred stanovanjskimi bloki, štafete mladosti, parnih in neparnih dnevov, Sarajevskih olimpijskih iger … Rdeča nit tega dela so pogosti prizori bližine med Bronjo in njeno mamo, ki jo prvoosebna pripovedovalka nagovarja že v prvem stavku romana. Vendar je svet Bronjinega otroštva samo zatišje pred nevihto. Ker nevihta pride. Temni oblaki so smrti med sorodniki in družinskimi prijatelji. Potem v Bronjin svet udari strela. Mamin rak. Šok, po katerem se nevihta ne poleže. In za nevihto namesto zatišja pride vihar. V središču viharnih vrtincev je tokrat Bronja. Ganljiv roman o doživljanju bolezni in izgub, o krhkosti medosebnih odnosov, borbi za življenje, upanju in brezupu, strahu, trpljenju in iskanju svetlobe v temi. Roman, ki noče biti samozadostna literarna umetnina, pač pa delo, iz katerega govori življenje samo, z vsemi krutimi bolečinami in udarci. Delo, ki spregovori tudi o tistem ostrem robu bližine smrti, o morju bolečine, po katerem največkrat plava vsak sam.
Avtorica je za roman leta 2019 prejela nagrado časopisa Delo za najboljši slovenski roman preteklega leta – kresnik. Knjiga je bila v manj kot leto po izidu že štirikrat ponatisnjena, 4. oktobra 2019 bo v Trstu v okviru mednarodnega literarnega festivala Morje zgodb (Un mare di racconti) predstavljen italijanski prevod romana (prevajalec Miha Obit, založba Bottega Errante), ki že vabi k nakupu v goriških knjigarnah. Vsebino v italijanski izdaji odlično povzema simbolno zelo močna naslovnica, na kateri je dekletce, ki opazuje vrano – ptico smrti na svoji dlani.
V letu 2024 je začel po knjigi nastajati tudi film v režiji Marka Naberšnika, film je bil premierno predvajan na Sarajevskem filmskem festivalu.
Trije je sodoben hrvaški roman, ki ubeseduje prav posebno ljubezensko razmerje. Pripovedovalec Goran je novinar, poročen s Sandro, in ljubimec ločene novinarke Hane. Temelj razmerja med Goranom in Hano je skrajna posesivnost, ekstremno ljubosumje, kontrola in neprekinjen nadzor intime in življenja drugega človeka, medsebojno mučenje, ki se napaja s prisotnostjo drugih moških in žensk, ki se vsi spremenijo v potencialne posteljne konkurente: frizerka, ki Gorana striže; naključni moški na plaži, par pri sosednji mizi v restavraciji, hčerin trener tenisa, poslovni partnerji, Hanini bivši (minister HDZ vlade, starejši zdravnik, Goranov prijatelj Berislav …). In če nadzor z zasledovanjem po mestu in kontrolo z obvezno vključenim mikrofonom mobitela, prek katerega ljubimca prisluškujeta glasovom v okolju partnerja v času lastne odsotnosti, ne pripelje do tretje osebe, so tu voajerji – ogleduhi v gozdičkih v okolici Zagreba, kjer se skrivaj shajajo ljubimci. Razmerje, v katerem človeška žival samec dokazuje prevlado nad drugimi samci iste vrste in sposobnost osvojiti in obdržati samico. Razmerje, ki deluje le skozi oči tretjega, ki hkrati ogroža in omogoča takšno razmerje. V romanu se prepletajo scene ljubosumja s Haninim razbijanjem Goranovega stanovanja; prizori ledene podlosti, kjer na dnevnem zmenku z voajerjem izvemo, da Goran mirno z ženo ustvarja drugega otroka; resigniranosti, kjer Sandra na novoletno zabavo povabi tudi Hano in paranoične maščevalnosti, kjer Hanin bivši mož preganja Sandro. Od vse te človeškosti si lahko oddahnemo v 12. in 20. poglavju, ki sta nekakšen izstop iz zgodbe, v 12. poglavju nas avtor spomni, da je to, kar imamo pred seboj fikcija, roman, vendar nam v 20. poglavju na kratko povzame zgodbo romana – meja med resničnostjo in fikcijo ostane zabrisana, kar od dobre literature tudi pričakujemo. Vsekakor gre za moderen roman, v katerem pisatelj uporablja dnevniške zapiske Hane in Berislava, v drugem delu romana je v poglavjih Hanine pesmi in Sandrine pesmi ista snov še mojstrsko upesnjena. Nekatere pesmi iz tega dodatka so vključene v zbirko avtorjevih pesmi Sami v tem gozdu, ki je izšla letos (2018). Pri branju se ne moremo znebiti občutka, da gledamo skrbno pripravljen in tenkočutno in izjemno doživeto ustvarjen dokumentarni film o človeški živali z naslovom Ljubezen – umetnost ali oblika mučenja?, kjer se pisatelj spremeni v pripovedovalčev glas dokumentarca, ali kot da bi avtor na stekelce pod mikroskopom postavil Hanin poškodovan organ za ljubezen in ga preučeval v kombinacijah z različnimi partnerji, (pri čemer pod lupo v nekem obdobju pade tudi avtor sam in se iz opazovalca spremeni v enako paranoičnega udeleženca), in bi si na koncu objekt opazovanja ogledali s še nekoliko močnejšo lečo – poezijo. Roman, ki se s svojo izpovedno globino in krutostjo globoko vtisne v bralca in nam razkriva nov obraz ljubezni ali kot zapiše Jurij Hudolin v spremni besedi: »Zgodba, ki o ljubezni pove več, kot smo pričakovali in kot smo vajeni.«
