skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Votli fant

Pred nami so nove vznemirljive prigode izganjalcev duhov iz najmanjše londonske Agencije Lockwood&Co. Anthony, George in Lucy so med sabo povezani in usklajeni, zato kot ekipa odlično sodelujejo. Nova naročila se vrstijo, epidemiji strašenj v Londonu ni videti konca in dela je čez glavo. Vse po starem, torej, dokler Anthony ne zaposli nove pomočnice. Urejene, učinkovite, sposobne in čudovite Holly Munro, ki ima eno samo pomanjkljivost – z Lucy se ne prenašata. Seveda sta obe preveč profesionalni, da bi to vplivalo na vzdušje v ekipi, a Lucy se zdi, da nič več ni kot je bilo. Poleg tega ima še druge težave. Njen talent postaja izrazitejši in Lucy ga vse težje obvladuje. Poleg običajnega kramljanja z lobanjo v vrču se ob operacijah vedno bolj izgublja v pogovorih z duhovi in več kot enkrat je le za las odnesla celo kožo in se izognila duhotiku. To jo zelo obremenjuje, saj je prepričana, da njeno vedenje ogroža celotno ekipo. Le v katero smer se bo ta zapleteni klobčič odvil?

Po knjigah je posneta televizijska serija, ki se konča po prvi sezoni. Brez skrbi. Zgodba se v knjigah nadaljuje in z vsakim delom je boljša in polna neprekosljivega Stroudovega humorja!

Krvavec : fantastična povest

Ambrož je moški, ujet v krizo srednjih let. Delavnice osebnostne rasti in duhovnega iskanja so mu odveč, spremlja ga občutek, da v življenju ni dosegel nič omembe vrednega, še več frustracij pa mu povzroča nesrečen zakon z Medejo, ki se je že zdavnaj oddaljila od svojega, iz dneva v dan bolj zamorjenega in ciničnega moža. Ambrožu pa se vendarle nasmehne priložnost, da bi svoje življenje obrnil na bolje, zato se odzove povabilu na priljubljeno smučišče na Krvavcu, kjer ga pričakajo ženini prijatelji, do katerih že od nekdaj goji sovražen odnos. A kmalu po prihodu na smučišče se Ambrožu začnejo dogajati nenavadne stvari, kjer ne manjka zamolčanih zamer, potlačenih travm in predvsem hektolitrov krvi, ki ga povzroči srečanje z enim od najbolj priljubljenih mitoloških bitij vseh časov.

Krvavec je mešanica krvavega tarantinovskega ekscesa, pikrega črnega humorja in pristnega suspenza, ki se na enako duhovit kot neprizanesljivo oster način loteva večno aktualnih problematik krize srednjih let, prikazane skozi oči zafrustriranega moškega, razbitih odnosov, pomanjkanja pristne komunikacije med ljudmi, ki bi si morali vse zaupati in predvsem (tokrat zelo krvavega) kontrasta med nemirnim človeškim duhom in nepredvidljivo snežno naravo. Črna komedija, psihološka drama, triler o preživetju in grozljivka v unikatni bralski izkušnji!

Maniac

Čilenski avtor se v Maniacu vrača v svet znanosti, ki ga je odlično ubesedil že v romanu Slepa luč. Tokrat je svojo pozornost usmeril v življenje Johna von Neumanna. Biografijo madžarsko-ameriškega matematika in pionirja računalništva je Labatut mojstrsko povezal z življenji ostalih znanstvenikov, s katerimi je von Neumann odkril pot v središče prelomnih znanstvenih odkritij, ki so ključno zaznamovala 20. stoletje.

Von Neumann je bil že v otroštvu opazno drugačen od svojih vrstnikov. Čeprav je njegova bivša žena o njem povedala, da si “še vezalk ni znal sam zavezati”, je bil njegov um vedno lačen. Ko so njegove oči prvič uzrle stroj za tkanje tapiserij, je bil kot uročen. V njem se je sprožil plaz vprašanj, odgovori nanje pa so omogočili nastanek tehnologije, ki je “preobrazila vse vidike človeškega izkustva”. Njen razvoj, ki ga nekateri sprejemajo z odprtimi rokami, spet drugi z zadržkom in strahom, se vse do danes ni ustavil in še vedno napreduje z bliskovito naglico.

Poglavitno vprašanje, s katerim se roman ukvarja je, kako temelji tehnološkega razvoja ogrožajo našo civilizacijo. Vprašanja o tem, kako tesno je napredek povezan z uničenjem, o mejah in o moralnosti znanstvenega napredka, je Labatut vtkal v napeto, srhljivo in včasih temačno zgodbo, ki ovrže vse stereotipe o dolgočasnosti zgodovine in znanosti.

Ocean na steni

Osrednje literarne osebe kratkih zgodb Tjaše Mislej so ženske različnih starosti in socialnih slojev, ki se spopadajo z različnimi življenjskimi problemi. Ti so pogojeni tako z biološkim dejstvom ženskega spola kot s pričakovanim družbenim obnašanjem žensk. S protagonistkami podoživljamo soočanje s prvim fizičnim nasiljem v partnerski zvezi, prvim varanjem poročene ženske, zlorabo ženskih teles na svetovnem spletu, preživljanjem splava, konfliktom med materinstvom in znanstveno kariero, intimno odtujenostjo med partnerji, zavračanjem naravnega staranja telesa, pomanjkanjem zaupanja vase, skrbjo za ostarele starše … Večkrat avtorica preko pripovedi z območja intimnega in osebnega opozori na širše družbene probleme: npr.  izkoriščanje ljudi v tekstilni industriji (Martina), pretirana raba telefonov pri otrocih in mladostnikih (Ula), pravica do splava (Hana), socialni problemi beguncev in posledice vojne (Julija) …

Vse zgodbe so naslovljene z ženskimi imeni, literarne ženske Mislejeve v večini zgodb živijo v zvezi z moškimi, a je osrečujoča funkcionalnost teh zvez problematična (npr. Krista Marija, Ula, Tanja). Če živijo same, se osrednja tema premakne v območje samopodobe ali samouresničitve (Arisa, Sara, Kaja), ta tematika je prisotna tudi v zgodbah nekaterih “vezanih” žensk (Krista Marija, Tanja), prisoten je motiv skrbi za betežno mater (Beti), tudi homoerotike  (Arisa, Ula) in odprtega zakona (Ula). Pester je  socialni izvor protagonistk (npr. študentke iz različnih okolij v zgodbi Arisa, vdova s podeželja v zgodbi Beti, uspešna poslovna ženska v zgodbi Tanja …). Avtorici se je kljub osredotočenosti na stiske žensk uspelo izogniti črno-belemu prikazovanju spolnih vlog, v knjigi naletimo tudi na izrazito negativen ženski lik (Martina).

Tjaša Mislej piše zelo doživeto, v doživljanju sveta njenih ženskih likov je veliko individualnih detajlov, osebe so tudi jezikovno karakterizirane, v pripovedi se prepletajo dialogi, pogled vsevednega tretjeosebnega pripovedovalca, razmišljanja protagonistk … Okolje, v katerega so osebe postavljene, je tipično slovensko (npr. omemba visokih najemnin v Ljubljani ter kreditne nesposobnosti mladih odraslih ali (pozitivne) izjave o slovenskem zdravstvu), obenem pa obravnava splošne, prostorsko manj pogojene življenjske situacije (medčloveški odnosi), iz ozadja pronicajo nekaterih globalni svetovni problemi.

Vsebinsko pestra knjiga, v kateri različni bralci in bralke lahko najdemo življenjske situacije, s katerimi se ob branju zlahka poistovetimo.

Tjaša Mislej je avtorica več dramskih besedil, Ocean na steni je njena prva zbirka kratkih zgodb.

Kairos

Kairos je bog srečnega trenutka. Ujameš ga lahko le za čopek spredaj na čelu. Zdi se, da je enega takšnih trenutkov 11. julija 1986 v Berlinu doživela devetnajstletna Katharina, ko je srečala štiriintrideset let starejšega Hansa. Njuni letnici rojstva skupaj tvorita stotico, popolnost. Katharina, vajenka za stavljenje pri Državni založbi, in Hans, poročeni pisatelj in oče sinu Ludwigu, se zaljubita in postaneta ljubimca. Skupaj ustvarjata svoje prve skupne besede, glasbo in majhne obrede. Njuno razmerje določajo ostanki druge svetovne vojne in vihravi obeti družbenih sprememb. Tako kot tedanji delitvi nemškega ozemlja preti konec, tudi njuna ljubezen prehaja v nekaj veliko bolj temačnega in kompleksnega. Kasete z očitki o varanju postanejo Hansovo orodje za mučenje Katharine. Čas in trdnost njune navezanosti bosta pokazala, ali ju čaka svetla skupna prihodnost.

Kairos večplastnost doseže z mnogimi referencami na področju umetnosti ter omembami nekaterih najbolj znanih osebnosti takratnega časa. Skupaj s psihološko dodelanima protagonistoma, ujetima v mreže manipulacije in strasti, tvori sodobno klasiko, ki prinaša mnogo več kot let uvid v življenje v 80. letih 20. stoletja v Vzhodnem in Zahodnem delu Berlina. Močnim ljubezenskim čustvom in navezanosti nasproti postavlja prav tako zaznamujoče občutke negotovosti, razočaranja in smrti. O dvojici Kaíros-Kronos, Eros-Tanatos v romanu spregovori tudi avtorica spremne besede Kristina Jurkovič.

Nemška pisateljica in operna režiserka Jenny Erpenbeck je skupaj s prevajalcem Michaelom Hofmannom za angleški prevod romana Kairos prejela nagrado International Booker Prize. V slovenščino imamo prevedena tudi romana Srečišče ter Ob koncu dni.

Črno jutro, črni dnevi : protivojni mladinski roman

Protivojni mladinski roman Črno jutro, črni dnevi je knjiga o vojni in njeni krutosti, hkrati pa nam vliva tudi kanček upanja. Avtorica Ana Koritnik se težke teme loti brez olepšav, z realističnimi in pretresljivimi opisi vsega, kar se v vojnah dogaja. Glavna junaka romana sta osemnajstletna dvojčka Ivan in Ivanna, gimnazijca, ki se skupaj s staršema nekega jutra prebudita v vojni. Glasne eksplozije in sirene sredi noči nenadoma prekinejo njihovo dotedanje življenje. Čeprav v romanu ni nikjer poimenovana država, kjer se dogaja zgodba, je namig na Ukrajino več kot očiten, tudi ukrajinska zastava na naslovnici to potrjuje.
Po napadu agresorja se Ivan z očetom Pilipom odpravi po babico in dedka, Ivanna in mama pa jih čakata. A prepričati stare starše, da je umik nujen, se izkaže za neuspešno. Tudi pobeg celotne družine ni več realna možnost. Ivan in njegov oče se pridružita bojem in obrambi domovine. Ivanna se z mamo Irino zateče v klet, kjer se jima pridružita najstnica Zoriana in njen bratec Naum, ki sta ostala sama. Po evakuaciji in begu iz države Irina z otrokoma odide v tujino, Ivanna pa se odloči, da bo ostala ter poskušala poiskati brata in očeta.
Zgodbo spremljamo skozi oči dvojčkov in mame Irine, ki kot begunka skrbi za dva osirotela otroka. Življenje beguncev ni lahko, težave z jezikom, prilagajanjem na novo okolje in vsemi vrstami nerazumevanj so vsakodnevni izzivi. Še težje se godi tistim, ki so ostali doma. Ivanna med iskanjem brata in očeta doživi vse obraze krutosti vojne. Brutalni opisi dogodkov in grozot, ki jih preživi, sežejo do dna duše. Pretresljivi so tudi opisi bojev in stalna prisotnost smrti. Malo svetlobe v temno dogajanje vnese duhovnik s svojo požrtvovalnostjo, ampak vojna je krivična in neusmiljena tudi do njega. Ivanna na svoji poti pade v roke trgovcev z belim blagom, kjer je žrtev posilstev in zlorab. Kljub temu pa še vedno obstajajo dobri ljudje, ki ji pomagajo, in tudi Ivanna ohranja sočutje, celo do sovražnika.
Svet ni pravičen. Še toliko manj v času vojne. Čeprav Ivanna najde brata in očeta, sledi grenak zasuk. Sovražnik jo hudo rani, med njenim reševanjem pa je ranjen tudi brat Ivan. Srečanje, ki bi moralo biti ganljivo in nas prevzeti, postane izziv na robu smrti. Ne pričakujte srečnega in veselega konca, vojna namreč še vedno traja in vprašanje, kdaj se bo resnično končala, ostaja odprto.

Moj tržaški naslov : črtice od tu in tam, še posebej z naše zemlje na zapadu, z belega tržaškega brega

Knjiga Moj tržaški naslov je zbirka trinajstih črtic in predstavlja literarni prvenec tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. Leta 2025 je delo doživelo ponatis. Pahorja danes uvrščamo med najpomembnejše slovenske pisatelje, znan pa je tako po zavzemanju za pravice Slovencev v Italiji kot tudi po pretresljivem literarnem pričevanju o grozotah koncentracijskih taborišč, ki jih je sam preživel. V njih opisuje svojo taboriščno izkušnjo, povratek iz sanatorija v Parizu in občutke izključenosti ter samote po drugi svetovni vojni. Ponatis je izdan ob 80-letnici konca druge svetovne vojne.
Glavna nit knjige je ohranjanje spomina na koncentracijska taborišča in ponovno iskanje smisla v življenju po nepredstavljivem trpljenju. Črtice razkrivajo bolečino, smrt, ki so jih prestajali taboriščniki, hkrati pa poudarjajo moč solidarnosti in duhovne vzdržljivosti tistih, ki so preživeli. Po vrnitvi iz sanatorija blizu Pariza v domači Trst se avtor počuti osamljenega in izključen iz družbe, ki si je želela čim prej izbrisati spomin na vojne grozote. Kljub tej odtujenosti najde uteho v pisanju, saj verjame, da je prav to tisto, kar ohranja spomin na padle taboriščnike.

Pahor Trst predstavlja kot prostor identitetne pripadnosti, nostalgičnega spomina in simbolnega vračanja k življenju po travmatični izkušnji taborišča.

Zbirko črtic obogatita spremni besedi Urške Perenič in Tatjane Rojc.

Preveč zvezd

Filip je moral odrasti prej kot je hotel.  Pa bi veliko raje  živel kot običajen najstnik, ki se mu starši vtikajo v vsako stvar, mu težijo. Nenavadna želja za mladostnika. Filip tudi želi, da bi ga mama opominjala na šolske obveznosti. Rad bi se z njo prepiral o svojih žurerskih pohodih. Ki jih nima. Ker nikamor ne hodi. Doma se, v družbi svoje mame, poglablja v mato, bajlo, fizo in ostale zanimive predmete s  šolskega menija. Sama sta. Imata skrivnost, pravzaprav jo ima Filip, mami je vseeno, ona nima ničesar več, niti spominov. V Filipovo življenje vstopi sošolka Dina. Iz virtualnega sveta se preseli v resničnega, tik pred zoprnim padcem na ničelno točko, kjer te vsi tvoji navidezni prijatelji ne “lajkajo” več.  Zoprna resničnost od nje zahteva, da popravi učni uspeh in se udejanji kot resna maturantka , z jasnim ciljem pred seboj.  Avtorica v svoji knjigi pelje mladega bralca po poteh resničnega življenja, opozarja na veliko past, ki jo nastavlja virtualnost, z namišljenimi odnosi, ki znajo svojo globino  pokazati samo z dvignjenim palcem in stiliziranima dlanema, ki ploskata niču neke izmišljije.

 

Café Hyena : načrt spremljanja

Smo v Bratislavi 21. stoletja, na dveh osrednjih prizoriščih: v blokovskem naselju Petržalka in v kavarni Café Hyena. V to okolje Beňová postavi štiri osrednje osebe romana, dva para mladih ljudi: Elizo in Iana ter Rebeko in Elfmana. Obe osrednji prizorišči sta v velikem kontrastu: Petržalka je množično naselje, zgrajeno iz montažnih plošč v 70. letih 20. stoletja, ob pospešeni industrializaciji takratne države, prostor, ki ubija razcvet individualnosti, osebne svobode in bogastva, nekakšno prisilno bivališče tistih, ki jim v življenju nekako ni uspelo ali nimajo velikih življenjskih ambicij. Na drugi strani je kavarna Café Hyena, prostor za trenutke individualizma, svobode in sanj, kraj kamor zahajajo tudi umetniki. Tu štirica mladih najde alternativno rešitev, kako najti ravnotežje med reševanjem gole eksistence in srečno iskreno samouresničitvijo: vsak od njih bo določeno obdobje delal in s prihodkom »štipendiral« svobodo ostalih treh. Bo njihov projekt uspel? Se bo načrt spremljanja obnesel?

Beňová skozi fragmentarno, dinamično, poetično, lucidno in mestoma humorno pripoved osvetli pereč problem sodobne družbe 21. stoletja: je v družbi, ki jo poganjata ekonomski dobiček, obvezna finančna uspešnost in lov za čim višjim materialnim statusom še prostor za človeka, ki ni samo potrošnik in uživalec materialnih dobrin? Osrednje literarne osebe so izraziti »duhovni individuumi«, mladi ljudje, ki se nočejo ali ne zmorejo vpeti v stroj sodobne družbe, v svojih človeških bolečinah in travmah se zlomijo, postanejo nefunkcionalni.

Avtorica ekonomsko vrednost človeških dejavnosti groteskno pelje do skrajnosti: celo sprehajanje in srečanja v kavarni postanejo samo aktivnosti, za katere občina plačuje ljudi, da bi ustvarila »življenjski utrip mesta« za turiste, ki v mesto prinašajo denar. Razvrednoteno je tudi tisto, kar naj bi človeka delalo človeka: ljubezen. Osrednjo junakinjo namreč avtorica zaplete v (morda celo plačljivo) ljubezensko razmerje s človekom, ki ga Elza poimenuje – Kalisto Tanzi (v realnem svetu obstaja Calisto Tanzi, človek, vpleten v enega največjih finančnih škandalov v Evropi, spoznan za krivega goljufije, ponarejanja listin in zlorabe položaja), torej celo ljubezen prestavi iz območja dobrega v prostor goljufije in izkoriščanja.

V besedilu so pogosta razmišljanja o pisanju, umetniškem ustvarjanju, literarne reference – tudi tu z odtenkom humorja (npr. citiranje Ostržka).

Besedilo nudi številne bralne užitke: npr. različne jezikovne registre (posebna izgovorjava ljudi iz Petržalke), lucidne primerjave (Ljubila je Minotavra. Skupaj sta se pomikala naprej po labirintu – str. 53), močne osebne zgodbe literarnih oseb … Dele besedila bi zlahka spremenili v pesem (Z roko ji je objel kolena / in jo z gladkim gibom /  – z enim vdihom –  / presedel s postelje / v svoje naročje. // Obsedela je / brez samcatega premika. // Kot v krošnji drevesa. / Na mestu, / od koder vse vidi, / sama pa ostaja / skrita – str. 64). Ob tem pa nas bo namerno vsiljivo motil avtoričin  poseben zvočni trik, zapis neprekinjenega piskanja številnih bratislavskih blagajn, ki kot refren v glasnih velikih tiskanih črkah prekinja besedilo: PIP … PIP … PIPPIP … PIPPIPPIP … PIP … PIP …

Roman je trenutno edino avtoričino delo, izšlo v slovenščini v knjižni izdaji. Zanj je avtorica leta 2012 prejela nagrado EU za književnost. Delo je obogateno z izčrpno spremno besedo prevajalke.

Južni Viking : zgodovinsko-fantazijski roman

Južni Viking Domna Kodriča je pustolovski in hkrati globoko premišljujoč roman, ki nas popelje na potovanje med severom in jugom, med mitom in zgodovino. Spremljamo Bjorna Železnobokiga,  vikinškega junaka, ki zapusti domače obale in se odpravi v neznano, v svet novih kultur, drugačnih bogov in nenavadnih srečanj. Njegovo popotovanje je napeto, polno preizkušenj, a prav v njih se skriva vprašanje, ki presega pustolovščino: kdo v resnici smo in kam pripadamo?

Eden od vrhuncev zgodbe je prihod do Triglava, kjer gora zaživi kot simbol, stičišče zemlje, neba in človekove notranjosti. Tam se junak sooči z dilemo, ki zadeva vsakega izmed nas: slediti usodi, zapisani v krvi in tradiciji, ali pa izbrati lastno pot.

Kodrič spretno združuje napeto dogajanje, bogato simboliko in filozofski razmislek. Roman je nastal v sodelovanju z društvom Maistri Marpurgi, ki skrbi za ohranjanje zgodovinske in kulturne dediščine, kar daje pripovedi dodatno globino in avtentičnost.

Južni Viking je zgodba o bojevniku, a še bolj o človeku, ki išče svoje mesto med preteklostjo in prihodnostjo. Je roman za vse, ki v dobri pripovedi iščejo tako napetost kot miselni izziv in se ne bojijo vprašanja, kaj pomeni biti človek na poti.