Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Delta

Ostri, kolažirani, zgoščeni verzi avtorice se, kot rečne delte, samosvoje pretakajo, prelivajo, preskakujejo eden v drugega.

Sledeče besede iz spremne besede Petra Semoliča lepo ilustrirajo dinamičnost poezije Kaje Teržan: “Ples, ki ga pesnica, ki je tudi sama vrhunska plesalka, uprizarja na teh straneh, je vedno znova prekinjan – noga se opoteče, koleno klecne, roka, katere sunek naj bi pognal celotno telo v harmonično gibanje, pade iz ritma, obvisi v zraku.”

Poezija, ki je težka za branje, napisana v netipičnem stilu, ki se v veliki meri razlikuje od literarnih sodobnikov (druži jih npr. uporaba prostega verza), vendar pa ob pozornem prebiranju, ponuja globok uvid v delovanje sistema in družbe, pa tudi bralca samega.

Pesniški prvenec Kaje Teržan (1986) je bil nominiran za Veronikino nagrado. Leto prej se je (ob spremljavi pianistke Mance Udovič) z istoimenskim performansom, ki zajema velik del pesmi iz zbirke, uvrstila na mednarodni bienale mladih umetnikov, z performansom sta nastopili tudi po Sloveniji.

Vladarji gora

V osrčju zgodbe je skupina desetih mladostnikov iz vzgojnega zavoda, ki so se podali na štirinajstdnevno ekskurzijo v gore. A v tem času smrtonosni virus pokonča skoraj vse človeštvo. Nenadoma ostanejo sami – brez hrane, brez podpore, brez upanja. Ko svet utone v kaos, morajo ti mladi, obremenjeni z lastnimi travmami, napakami in čustvenimi ranami, najti način, kako preživeti – ne le fizično, ampak tudi človeško. Ramón, mentor najstnikov, verjame, da sobivanje ustvarja vezi. A v njegovem svetu so te vezi šibke, skoraj neobstoječe. Njegova opažanja o mladih, ki jih pesti pomanjkanje topline in medosebnih odnosov, so bridko resnična. Odraščanje v sodobni družbi, kjer je prijatelj na družbenih omrežjih pogosto bolj cenjen od pravega, živega prijatelja, jih je oropalo osnovne človeške bližine. Ramón ve, da je samo en prijatelj vreden več kot tisoče sledilcev, vendar ali se bodo mladi v svetu brez pravil tega sploh sposobni naučiti? Ko narava pokaže zobe in preživetje postane vsakdanji boj, lakota, mraz, in strah preizkušajo njihove meje. Število živali za lov se zmanjša, hrana je omejena skoraj izključno na ribe. Tabor, v katerem živijo, je vse bolj negotov. Mraz, sneg in dež izzovejo njihove želje po odhodu – toda kam?

To je roman o človeškosti v svetu, kjer človek človeku zlahka postane volk. A tudi v takih razmerah lahko vzniknejo pravi odnosi, solidarnost in iskreno prijateljstvo – če jih znamo prepoznati. Napet distopični roman, ki ni le zgodba o preživetju, ampak tudi pretresljiv razmislek o družbi, osamljenosti, vrednotah in tistem, kar nas zares naredi človeške.

Dobra laž

Gwen je psihiatrinja, specializirana za posebej odklonilno vedenje in morilska nagnjenja. Zato se na njo obrne tudi Robert, oče ene izmed žrtev serijskega morilca Krvavo srce, ki pro bono zastopa osumljenega učitelja, ki ga edina pobegla žrtev, najstnik Scott, obtoži, da ga je zadrževal. Javnost verjame, da je prav ta učitelj Krvavo srce, a pretekle obtožbe se dotikajo bolj nadlegovanja žensk kot mladih, razvajenih najstnikov iz premožnih družin. Mediji ne razumejo Robertove odločitve, da brani domnevnega morilca svojega sina, a on trdi, da je Randall nedolžen. Scott pa vse bolj spreminja svojo zgodbo. Njegova mama ve, da laže, a zakaj, ne more razumeti. Pripoved se vrtinči okoli dr. Gwen, njenih pacientov, njenega ljubimca in pravnika Roberta ter Scotta in njegove družine. Nekje vmes pa je morilec, ki so ga poimenovali Krvavo srce, saj svojim žrtvam, na prsi vreže obliko srca. Zdi se, da ima prav vsaka literarna oseba svoje skrivnosti, vprašanje je le, če jih je pripravljena razkriti brez žrtev.

Popolnosti

V Popolnosti se družimo z mladimi odraslimi, ki mislijo, da so našli ključne in stalne vire dohodka ter življenje, katerega načini bodo trajali večno. Žal ni tako. Svet se prehitro spreminja, jim spodmika tla pod nogami in vse manj je točk, na katerih bi gradili svoje nadaljnje življenje. Rojeni sicer v mirno dobo, dobo z možnostmi in polno priložnostmi, se zdaj sprašujejo, kaj je bistvo njihovega bivanja. Ko že misliš, da veš, kdo si in zakaj si, kjer si in kakršen si, ko misliš, da si ujel veter, ki te bo nosil do varnega konca/upokojitve, čeprav o tem niti ne razmišljaš še, se pojavi vihar sprememb v družbenem ustroju, ki ti v zelo kratkem času zdrobi identiteto, že tako zgrajeno na trhlih pojmih vsakdanjega sveta. Predstavnika generacije sta Anna in Tom, ki se preselita v Berlin. Tam si ustvarita podjetje. Delata od doma. Sta oblikovalca. Sta uspešna, dokler ju nosi val generacije in tehnologije, družbenih omrežij, zabav in srečevanj z ljudmi, priseljenci, ki opravljajo približno enaka dela. Njihov milenijski svet je dom z rastlinami ali živalmi, dobrimi kosili, lepo opremljenimi stanovanji, čeprav najemniškimi. Vse, kar imajo in kar počnejo, hrana, rože, pohištvo, potovanja, razgledi … je stvar objav na družbenih omrežjih in obstoja zaradi lajkov znancev, niti ne prijateljev, s celega sveta. Potem pa se kar naenkrat razmere spremenijo in Anna in Tom razmišljata, kako dalje. Preselitev v Španijo je le poskus rešitve vsega, posla in njune dvojine, njune identitete. Odrešitev pride iz drugega, nekdanjega sveta, iz preteklih časov, ko je vse še imelo smisel in življenje globlji pomen.

Vincenzo Latronico, italijanski pisatelj in prevajalec, piše tako, kot svet stoji. Tako, kot je. In je presunljivo in je tesnobno. Odlično, družbenokritično, sodobno delo! Vrže nas iz cone udobja in/ali pomaga razumeti načine bivanja generacije milenijcev, kljub morebitnemu nelagodju ob negotovosti, v kateri mora ta vztrajati ali se na novo znajti in opredeliti svoj obstoj na socialni, družbeni, gospodarski in politični ravni. Popolnosti so Latronicov četrti roman, s katerim je bil uvrščen v finalni izbor za mednarodnega bookerja.

Zbiralec strahov

Morda je dobro, da je Zbiralec strahov Gorana Vojnovića prvo delo tega avtorja, ki sem ga prebral. Zaradi tega je verjetno moja percepcija bila precej manj zaznamovana z vnaprej pripravljenimi pričakovanji in predsodki, čeprav se jim ob tako prepoznavnem glasu sodobne slovenske literature ni mogoče povsem izogniti.

V tem primeru ne gre za klasični roman, temveč za zbirko esejev, ki se nekoliko manj ukvarjajo z realističnim doživljanjem urbanega okolja, bolj pa v ospredje postavljajo zastrto pokrajino človeške notranjosti. Avtorju odlično uspeva povezovanje črt med točkami, ki jih predstavljajo njegove osebne zgodbe, veliki zgodovinski tokovi časa in razmisleki o skupnosti, ter na ta način izrisati intimno, a hkrati zelo univerzalno delo.

V Zbiralcu strahov se bodo zagotovo še posebej dobro znašli pripadniki generacije, ki je odraščala na razpoki med svetovoma. Rojena in vzgojena še v Jugoslaviji, odrasla pa v tranziciji, je ta generacija doživela razpad skupnosti in razkroj vrednot, ki jih niso zamenjali ideali, temveč tržna logika, individualizem in kronična negotovost. Prav ti ljudje danes – nekje med štiridesetim in petdesetim letom – lahko zgolj čutijo zmedo, nemoč in bes, ko se vrednote, ki so nam jih ob vstopu v EU prodajali kot najvišji civilizacijski dosežek, že drugič v našem življenju menjajo: a tokrat drsimo naravnost v militarizacijo, cinizem, sovraštvo in – strah.

Osrednje teme esejev so raznolike in segajo od spominov iz otroštva, prek razmislekov o (jugo)nostalgiji pa do širše družbene kritike kapitalizma. Ob njih pa se pogosto pojavlja tematika vojne in totalitarizmov. Ob upoštevanju, da je knjiga izšla že v začetku leta 2022, jo lahko danes glede na razvoj dogodkov na žalost ocenimo kot pravilno in vizionarsko.

Zbirka Zbiralec strahov ne išče dokončnih odgovorov in čeprav na trenutke v njej zadiši po moraliziranju, v svojem bistvu odpira prostor za razmislek, pri tem pa ohranja značilen prečiščen slog in rahločuten uvid v človeško krhkost. Kar je pravzaprav v času, ko cinizem in brezčutnost vse bolj postajata vrlina, prava osvežitev.

Ringlšpil

Roman Ringlšpil je sociološko-psihološka študija nekega obdobja, prostora in neke generacije. Pisatelj se vživlja v mladino, ki se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja znašla na prehodu iz otroštva v odraslost, v medprostoru ne enega ne drugega in se temu primerno (ne)iskala. Na begu pred dolgčasom vsakdana se je zatekala v kratkočasnost vrstniškega druženja, nujno povezanega s poglabljanjem v glasbo in vsaj rekreativno zlorabo legalnih, pa tudi prepovedanih substanc. Prizorišče dogajanja je Maribor, industrijsko mesto, ki je ob prehodu na drugi družbeni sistem doživelo svoj kolaps in postalo žrtev tranzicije oziroma individualnih napak, skritih pod kolektivno odgovornostjo, kot lahko preberemo v romanu, in vsaj zanj so poporodni krči nove države bili bolj travmatično doživetje, kot se je morda priznavalo iz drugih delov Slovenije.

O svojih mladostnih pripetljajih nam pripoveduje glavni prvoosebni junak Dejan, vse pa se vrti okoli prijateljske druščine. Večere preživljajo v za takratno mariborsko mladino popularnih, pa tudi v Mariboru znamenitih klubih, kot sta MKC in Satchmo, zaenkrat se še otepajo odgovornosti za resnejše iskanje svojega mesta pod soncem in se s svoje prihodnostjo še ne ukvarjajo. Franjo Naji povedno prikaže, kam segajo ambicije mladeži: »Vesna je bila te dni pričakovano apatična. Ata in mama sta jo vpisala na pravo. Vpisala, ker ni sama imela prav nobenih pretenzij po takem študiju. Pa je mama ukazala, ata pa ubogal, da je treba punco vpisati na fakulteto, ki bo povila ugleden poklic. A je že od začetka vse kazalo na abortus. Najhuje pri vsem je bilo, da podobno kot jaz tudi sama ni imela nekih drugih aspiracij ali pretenzij, kaj bi počela v življenju. Fajn se imet – ja; droge in seks – ja; lepe cote – ja; muzika – ja; študij, odgovornost, služba –ne!«

Prišli smo do Vesne, Dejanovega dekleta. Njeno uživanje drog je preseglo rekreativne okvirje in zapadla je odvisnosti od heroina. V romanu je precej prostora namenjenega iskanju razlogov za Vesnino odvisnost, veliko pa ga namenja tudi posameznim opojnim sredstvom, njihovem učinku, razlikah med njimi, velikokrat na zelo spoznaven, pa tudi na prav zabaven način. Slikoviti in duhoviti so tudi opisi subkultur, ki so sobivale v tistem času, od pankerjev in metalcev do na novo porajajočih se skejterjev in raperjev.

Stalna motivika Najijevih del so tudi družinski odnosi in čeprav govori o grenkih rečeh, je istočasno tudi duhovit. Tukaj bi bilo primerno omeniti spopad med Dejanovim bratom Grego in njunim očetom. Brat je rojen depresivec, darker, ki se vleče kot megla in dolgovezi v nedogled, oče pa, kot se izrazi pisatelj, z »žilico za popizditis« v sebi, ki se zaradi negotove socialne situacije in grožnje izgube službe še toliko hitreje razplamteva.

Ob nastanku nove države se je razcvetela tudi nova podjetnost. Pisatelj se z afiniteto do sociološke analize loti tudi tega pojava. Nekaj poglavij je posvečenih predstavnikom mariborskega podzemlja, ki izkoriščajo anarhijo, ki je nastala po spremembi družbenega sistema, in poteze nekaterih se lahko Mariborčanom zazdijo kar nekako znane…

Spregovoriti je potrebno tudi o jeziku, v katerem je roman napisan. Pisatelj se globoko spusti v pogovorni jezik in nastane čarovnija, ki naravnost in spontanost govorečega izrazja ohrani tudi takrat, ko je le-to odtisnjeno na papir. Mariborski dialekt je pomešan s slengom tukajšnje mladine in kletvice so pač obvezni sestavni del takšnega govora ali povedano drugače: ljudje pač tako govorijo. Izgubiti to ob prenosu na papir oziroma v književnost pač nima smisla, sploh če bi se zaradi tega izgubila avtentičnost nekega časa in prostora. Pomembno vlogo ima v romanu tudi glasba. Avtor se enciklopedično posveča predvsem alternativnim bendom obravnavanega obdobja, posamezna poglavja so uvedena z verzi, iz katerih lahko zaslutimo, o čem bo poglavje govorilo. Glasbeno obarvan je tudi naslov romana, Ringlšil je naslov pesmi Đorđa Balaševića, panonskega mornarja, mojstra patetike in nostalgije, ki ga je Naji metaforično spretno uporabljal na različnih mestih v romanu. Tudi ko naš glavni junak skuša obuditi spomine iz svoje mladosti, pravi, da so »komadi najboljši memoari«. Zaradi vseh teh značilnosti bi lahko Ringlšpil primerjali s kultnim Trainspottingom škotskega pisatelja Irvina Welsha, ki proučuje edinburško družbeno dno, zaradi briljantnega prevoda Andreja Skubica pa se lahko ob branju le-tega kratkočasimo z dešifriranjem ljubljanskega slenga.

Naj se vrti

Avtobiografska pripoved Naj se vrti prinaša zgodbo Alenke Vreček, Slovenke, ki je že v mladih letih odšla v ZDA, tam ustvarila družino, prebolela raka in preživela številne osebne prelomnice. Pri 54 letih se je odločila za nekaj drznega. S kolesom se sama odpravi na več kot 4000 kilometrov dolgo pot od doma v Lake Tahoe v Kaliforniji do drugega doma v La Ventani v Mehiki.

Pot jo vodi skozi raznolike pokrajine: visoke prelaze v gorovju Sierra Nevada, puščavsko Arizono in slikovite mehiške vasice. Narava in tišina ceste postaneta del zdravljenja in notranje rasti. Fizični izziv poti jo sooči z lastnimi mejami, strahovi in spomini.

Narava okrog nje je osupljivo lepa. Ljudje, ki ji srečuje, pa s svojo prijaznostjo in odprtostjo pogosto presegajo njena pričakovanja. Kot že tolikokrat se je tudi pri njej izkazala za zelo resnično slavna Zaplotnikova misel, da bistvo ni cilj, ampak pot, po kateri smo prišli do cilja.

Pripoved zaznamuje jasna želja po svobodi, življenju in gibanju – tako po cestah kot znotraj sebe.

Smrt v rezidenci

V stari graščini se na ustvarjalni delavnici zberejo pisatelji in pisateljice kriminalk, oboževalcev Vatroslava Lazarevića. Ta naj bi jih naučil, kako se napiše več kot spodobno kriminalko, kakršne so njegove. Pomemben je flow, ki ga mora najti vsak posameznik, saj se le v takem stanju lahko poistovetiš z mislimi literarnih likov in njihovimi dejanji, da pisanje literarnega dela steče gladko od začetka do konca. Delavnica ne traja dolgo, ko se v njihovem resničnem svetu pojavi truplo. Vatroslav Lazarević je mrtev. Na kraj dogodka prispe Danilo Toporišič, kriminalist iz oddelka za krvne in seksualne delikte. Graščino zapre za zunanje obiskovalce in se posveti raziskovanju ter izpraševanju prisotnih. Ko spozna udeleženko Flavio Roso, ki jo kriminalist sprva označi z besedo kontrolfrik, se prava akcija šele začne. Kaj je skrival Lazarević, kje je njegova izginula hči, kdo je pravzaprav Flavia in kako so udeleženci med seboj povezani, če sploh so?

Karmen Petric (1992) je pisateljica, delovna terapevtka in ambasadorka knjige in branja. Njen prvi roman je Prste stran, ljubezenski roman, ki je postal prava uspešnica. Smrt v rezidenci je intenzivna, napeta, nadvse berljiva in odlična kriminalka, napisana v odličnem jezikovnem slogu, v maniri logičnega razmišljanja in preverjanja dejstev, ki se sestavljajo od strani do strani, vse dokler nam na koncu ne postreže z osupljivim razkritjem.

Stavek

Pulitzerjeva nagrajenka, pisateljica Louise Erdrich, je za roman Stavek prejela priznanje Prix femina étranger, francosko literarno nagrado za najboljšega tujega avtorja. O njej lahko preberemo, da je pripadnica skupine Turtle Band ljudstva Čipeva, avtorica številnih romanov pa tudi zbirk poezije, knjig za otroke … Živi v Minnesoti in je lastnica majhne neodvisne knjigarne, in še zanimivost: v njeni vegasti stari hiši prebiva duh. Slednje je vpletla tudi v roman z glavno junakinjo Tookie, potomko indijanskih staroselcev. V mladosti je storila nepremišljeno dejanje in na videz majhen prestopek se je izkazal kot resen zločin, za katerega je bila obsojena na visoko zaporno kazen. Pred tesnobo zaporniških celic jo je reševalo branje knjig in ko je predčasno izpuščena na prostost, je knjigarna tisto delovno mesto, kjer želi poiskati notranji mir. Zaživi običajno družinsko življenje in naredi prelom z osebo, kot je bila nekoč. Ko se že zdi, da se vse postavlja na prave tirnice, jo prične v knjigarni obiskovati duh Flore, njene nedavno preminule zveste stranke. Vsak dan je prišla ob isti uri in brskala po knjižnih policah, tudi kot hišni duh se drži svoje rutine. Slišijo se njeni koraki, žvenketanje zapestnic, šum obleke, nato pa postaja Florina nerazložljiva prisotnost vse bolj otipljiva.

V romanu je opisan tudi širši družbeni okvir, negotovi čas koronavirusa ter stanje duha v mestu, kjer pričnejo vreti emocije zaradi policijskega nasilja, v ozadju pa se še zmeraj čutijo zgodovinske razpoke ločenih sosesk in starih sovraštev. Tookie spoznamo tudi v njenem zasebnem okolju, najbolj vznemirljivi deli pripovedi pa se odvijajo v knjigarni, kjer sledimo premislekom o knjigah in branju ter seveda obiskom Florinega duha. Kje se skriva razlog, da se ne more posloviti?

Dobimo se v slaščičarni

Jenny Colgan je avtorica številnih romanov, ki so polni humorja in romantike. Pričujoča knjiga ni izjema, saj je izjemno prikupna, lahkotna in predvsem slastna. Pozornost bralca pritegne že z naslovnico, ki je polna barvitosti in topline. Zgodba se vrti okoli glavne junakinje Issy, ki je otroštvo preživljala ob dedku v njegovi pekarni. Po njemu je podedovala tako talent za peko kot tudi njegove nadvse okusne kuharske recepte. Po izgubi službe Issy ne sedi križem rok in se odloči, da odpre čisto svojo slaščičarno po imenu Svet tortic. Z svojim dejanjem potrjuje rek, da je vsak konec lahko začetek nečesa novega. Od poglavja do poglavja ji štrene meša tudi zapeljivi bančni svetovalec in najboljša prijateljica. Branje ne samo da preseneti in spravi v dobro voljo, ampak tudi prebuja željo po peki domačih sladic. Recepti, ki jih najdemo v knjigi, nas vabijo naravnost v kuhinjo – natančneje do pečice.