skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

V poznem poletju

Bralcu avtorica ne prizanaša. Že takoj na začetku jasno sporoči, da zgodbo pripoveduje mrtev otrok. V poznem poletju, 16. avgusta 1993, se je v vasi  Kiseljak v Bosni in Hercegovini zgodil vojni zločin. Ubitih je bilo 43 nedolžnih civilistov, med njimi je bilo največ žensk in otrok. Ena izmed žrtev je bila Ivana, ki je živela štirinajst poletij, to je zgodba njenega zadnjega. Avtorica sicer tudi poskrbi, da bralec zlahka pozabi na temo romana. Nikjer neposredno ne omenja vojne,  slutimo jo skozi razbita okna, pomanjkanje elektrike in tople vode, selitve na varne lokacije. Vse deklice so oblečene v enake pisane obleke, ki so prispele s humanitarno pomočjo. Ivana se v kratkih stavkih spominja lepih trenutkov. Zgodba nima kronološkega zaporedja, skače iz sedanjosti v preteklost, vse skupaj pa se zlije v pretresljivo celoto. Resničnost iz začetka romana udari bralca, zazibanega v barve, vonje in okuse poznega poletja, kot kladivo po glavi. Paradižnikova mezga iz prevrnjenega kotla se meša s prelito krvjo ranjenih in mrtvih. Pozno poletje iz romana bo bralec prav gotovo še dolgo nosil v sebi.

Če neke zimske noči popotnik

Običajno je pri srečanju knjige in človeka tako, da bralec bere knjigo, so pa tudi izjeme: knjige, ki berejo bralca. Okvir te Calvinove pripovedi je namreč zgodba o človeku, imenovanem Bralec, ki začne brati knjigo z naslovom Če neke zimske noči popotnik, a je zaradi tiskarskih napak ali drugih nenavadnih okoliščin svoje branje vedno znova prisiljen prekiniti. Isto se dogaja tudi bralki Ljudmili. Pri  prebijanju skozi nenavadno čtivo se njune poti večkrat križajo, kar ustvarja okvirno zgodbo romana. Verižne prekinitve besedila ju posrkajo v deset različnih novih začetkov branja različnih fiktivnih zgodb, novih okoliščin, v katerih so besedila nastala, novih knjižnih svetov, katerih del naenkrat postanemo tudi vsi tisti, ki knjigo v rokah držimo, namreč bralci, da se naenkrat ob branju počutimo, kot da smo zagrizli v avtorjevo vabo in nas pisatelj, bralce, zataknjene na fikcijski trnek, vleče po svojem pisateljskem morju in se krepko poigrava z nami, z literarnim ustvarjanjem in s procesom nastajanja knjige: s tem, ko zgodbe prekine, ko postanejo najbolj zanimive,  se požvižga  na naš bralski horizont pričakovanja razpleta zgodbe, mit o plemenitem pisateljskem poslanstvu in unikatni izpovedni nuji nam razbija s spretno omamnim razvijanjem žanrskih elementov v posameznih zgodbah, tako se nenadoma znajdemo v vohunskem romanu, kriminalki, erotičnih prizorih, zgodovinski bitki, demonstracijah in še marsičem v fiktivnih romanih različnih avtorjev z različnih koncev sveta … pa tudi sredi po eseju dišečih akademskih razprav o literarnih besedilih, v pisarni hudo zaposlenega literarnega urednika ali sredi režimske cenzure knjig. Ob vsem tem nas, Bralca in bralce, pripovedni glas prijazno in razumevajoče nagovarja v prijateljski drugi osebi, tako prepričljivo, da se meje med fikcijo in resničnostjo še bolj zabrišejo. Po tej divji plovbi skozi fikcijo in metafikcijo se Bralec – in mi z njim – umiri v okolju, ki je za knjige in branje najbolj naravno: v knjižnici. Kraju, kjer se marsikomu marsikaj razjasni. Tako tudi Bralcu. Vsaj nenavadna povezava med vsemi besedili, ki jih je začel brati, in različne možnosti dojemanja samega branja. Za kar Bralca in nas Calvino nagradi s srečnim koncem, v katerem se zlijemo v eno – avtor, Bralec in bralci.

Delo je obogateno s poglobljeno in izčrpno spremno besedo, ki jo je napisala Tea Štoka.

Zapis o samostanu

Dogajanje v tem zgodnejšem delu portugalskega nobelovca se odvija v njegovi domovini na začeteku 18. stoletja. To je bilo obdobje, ko je v deželo prihajalo bogastvo iz osvojenih čezmorskih kolonij, ki pa ga Portugalci niso izkoristili za zgodnjekapitalistični razvoj, ampak ga je posvetna in cerkvena elita zapravljala za svoje razkošno življenje, medtem ko se je večina prebivalstva s trdim delom komajda skromno preživljala. Takratni portugalski vladar, kralj Joao V. je bil poročen z Habsburžanko Mario Ano. Ker je bil kraljevi par kar nekaj časa brez potomstva, se je kralj zaobljubil, da bo, če kraljica zanosi, v Mafri, kraju blizu Lizbone, zgradil baziliko in frančiškanski samostan.  Več kot trinajst let trajajoča gradnja v  Mafri se je iz pobožne zaobljube izrodila v izraz kraljeve absolutistične moči, napuha in neobčutljovosti za trpljenje množice delavcev, ki so bili včasih kar nasilno rekrutirani. Pisatelj z nizanjem brezštevilnih podrobnosti prikazuje barvito podobo resničnih zgodovinskih dogodkov. Vzporedna pripovedna nit je ljubezenska zgodba plebejskega para, Baltazarja in Blimunde. On je odpuščeni vojak, ki je v spopadu s Španci izgubil levico, ona hči na izgnanstvo v Angoli obsojene jasnovidke, tudi sama s  sposobnostjo nadnaravnega pogleda v notranjost ljudi in stvari. Njuna z globoko ljubeznijo in strastjo prežeta vez je pravo nasprotje družbi pretvarjanja, verskega fanatizma, nevednosti in brezčutne okrutnosti. Baltazar in Blimunda pomagata izobraženemu jezuitskemu patru Bartolomeju Lourencu pri gradnji zračne ladje, iz kovine in šibja narejenemu orjaškemu ptiču, ki ga požene v nebo skrivnostni eter sestavljen iz človeških volj. Bartolomej Lourenzo de Gusmao je resnična zgodovinska osebnost, ki ga danes prištevamo med pionirje aeronavtike. V Saramagovem romanu pa so vizionarski zanesenjaki prispodoba svobode željnega človeškega duha, ki se poskuša izviti iz takratnega bogaboječega vzdušja. Roman spisan v dolgih stavkih,skoraj brez ločil, pisateljeve iskrive domislice in kritična ironija, bogat in izbrušen jezik so za bralca vrhunski literarni užitek.

Srebrne vezi

Srebrne vezi se morda sliši kot nekaj nežnega in pravljičnega, a so to v resnici trdi okovi, s katerimi so zasužnjena številna nečloveška (ali ne popolnoma človeška) bitja. Posebej rad se jih poslužuje knez Jaroslav, ki tudi z drugimi okrutnimi metodami poskrbi za svoji moč in veljavo v deželi. Njegova hčerka, knežna Mila, se mu po krutem soočenju, v katerem je bil zasužnjen njen brat, upre in pobegne. Pridruži se pisani druščini bojevnika Gabra, ki si prizadeva za konec Jaroslavove strahovlade in maščevanje vseh, ki jim je knez kaj hudega storil – ne le ljudi, temveč tudi pasjeglavcev, besov, čatežev, nenazadnje tudi Miline matere, rusalke …

Mila se v družbi zvestega domovoja Leska skuša znajti v svetu izven varnega obzidja gradu, da bi sčasoma rešila brata, in odpira srce tako svojim skritim močem kot Gabru, ki hitro spozna, da rastočim čustvom do pogumne knežne ne bo mogel ubežati.

Avtorica je sicer v žanru ljubenske fantastike že precej domača; pod imenom Zoe Ashwood je napisala že več knjig v angleščini, Srebrne vezi pa so njen prvi roman v slovenščini, ki je z romanom Prste stran Karmen Petric “otvoril” Razmerja, novo zbirko Cankarjeve založbe.

Dekle, obljubljeno soncu : bosanske, hrvaške, makedonske, slovenske in srbske ljudske pravljice

Špela Frlic, ki se ukvarja s pripovedovanjem ljudskih pravljic in pedagoškim delom na področju pripovedovanja, je zbrala ljudske pravljice s področja Balkana. Tiste, kot je sama napisala v spremni besedi, v katerih so ženske “sila gibanja”, neustrašne in prebrisane. Gre za osem slovenskih, štiri makedonske, deset hrvaških, tri srbske in štiri bosanske pravljice. Pravljice pa niso primerne samo za otroke, ampak tudi za odrasle. Kot je zapisano v spremni besedi Špele Frlic, je Alice Carter zapisala, kako vznemirljivo je, kadar, namesto da iz njih izganjamo ljudožerce, čarovnice, nasilne mačehe in preeksplicitne erotične namige, pravljice pravljice spet pripeljemo spet med odrasle bralce in skupaj raziščemo pomene, ki jih upovedujejo. Pravljice, ki jih je zbrala Špela Frlic so torej predvsem poklon ženski moči in njihovim sposobnostim. Hkrati pa nas, kar ob razočaranjih v življenju že včasih pozabimo, da je vse mogoče in da je v nas neznansko veliko moči, za katero sploh ne vemo, da jo imamo. Če jo torej uporabimo ob pravem času za pravo stvar res lahko premikamo gore. Ob ljudskem bogastvu, ki ga je med nas pripeljala Špela Frlic pa velja omeniti tudi neverjetno pravljične ilustracije Ane Zavadlav. Priporočamo vam, da se podate na neverjetno očarljivo pravljično popotovanje.

Otoček sredi jezera : Adriatik Oberkrainer ali Neverjetne prigode Ansambla bratov Hrib

Slovenski novinar in urednik je skozi roman izpostavil aktualno temo gostovanja tujih glasbenikov na slovenskih odrih, uporabo tujih jezikov v skladbah slovenskih izvajalcev ter morebitno zapostavljanje slovenske glasbe na domačih tleh. Satiričen pogled na sceno je Tomi Gračanin spretno ovil v zgodbo. In tako je na otok sredi Jadranskega morja postavil fanta, ki je med čiščenjem enega izmed domačih apartmajev našel pozabljeno kaseto z glasbo Ansambla bratov Avsenik. Le-ta je Anteja tako pritegnila, da jo je poslušal znova in znova. Njegovemu očetu se je zdelo, da njegov sin tako ni za nobeno rabo, zdaj pa še slovensko glasbo posluša. V lokalni gostilni v Mali Luki so ob koncih tedna igrali trije Antejevi prijatelji, imenovali so se Tramontana đez kvartet in s težavo jih je Ante prepričal, da so nekega večera skupaj z njim igrali slovensko glasbo. Doživeli so mlačen odziv, zato so se odločili pobegniti – s trajektom preko morja in s kombijem Antejevega očeta naravnost v Slovenijo, na Gorenjsko. Tam so spoznali menedžerja, ki se je tako oklical sam in jih je namestil v senik. A fantje so bili zadovoljni, samo da bi lahko vadili nastopali. Četudi z glasbili v slabem stanju in v rabljenih nošah. Z domačega otoka so pripeljali celo pevko, Danijelo, na katero je njihov menedžer hitro vrgel svoje oči. Ko so ugotovili, da Ansambel bratov Hrib ne bo stopil na oder in kar doživel uspeha v Sloveniji, saj so na bližnji veselici slovenski glasbeniki preigravali hrvaške skladbe, so se razočarani vrnili domov.  Življenje se je vrnilo v običajne tire. Ampak Antejeva želja po izvajanju slovenske narodnozabavne glasbe je ostala … Gre za zgodbo s presenetljivim zaključkom, ki opomni tudi na moč objav na spletu.

Pokvarjenke

Cristiana je že v otroštvu privlačilo ličenje, blizu so mu bila ženska oblačila. Njegov oče je sramotno obnašanje svojega potomca reševal z nasiljem in popivanjem, mati je postala odvisna od tablet in pasivno prenašala vse partnerjeve udarce. Zaradi nesprejemanja s strani staršev se je Cristian kot mladostnik, sprva naskrivaj, transformiral v Camilo, ki je polna samozavesti plesala v lokalih in spoznavala svet prostitucije. Mlado Camilo medse sprejme skupina travestik (izbira termina je utemeljena v uvodnem pripisu k romanu) iz Sarmiento parka v Córdobi. Gre za skupnost transspolnih žensk pod vodstvom tete Encarne. Travestike skupaj bivajo v rožnati hiši, druga drugi so kljub sporom zaveznice, saj dobro razumejo, kako težko pa tudi veličastno je življenje travestik. Ko Encarna najde zapuščenega otroka, ni na preizkušnji le njihova zmožnost opravljanja materinske vloge. Družba bo ob razkritju njihove skrivnosti pokazala svoj pravi obraz.

Camila Sosa Villada je argentinska pisateljica in igralka ter tudi sama transspolna ženska. Bralci ne spoznamo le avtofikcijske zgodbe avtorice, temveč predvsem kruto, a tudi užitkov polno življenje subkulture, o kateri imamo običajno ostro mnenje in malo znanja. Pokvarjenke so brutalno iskren portret argentinske skupnosti transspolnih prostitutk. Travestike pritegnejo poglede vseh, kjerkoli se pojavijo. Pri množici izzovejo gnus, zgražanje, zanimanje, pohoto. Kljub vpadljivemu videzu njihovo bistvo ostane okolici skrito. Zaradi družbenih predsodkov ter vsesplošnega zavračanja transspolnih oseb in spolnih delavk svoje psihične in fizične rane pokažejo le svojim sestram. Hrepenijo po ljubezni, le da je zanje zaradi njihovega izgleda in dela ta velikokrat nedosegljiva. Sosa Villada poleg realističnih, mestoma celo naturalističnih prvin, ostane zvesta kulturi Južne Amerike. Travestike prihajajo z družbenega dna, njihova življenja so polna nasilja in revščine, a je zanje vsak dan njihovega obstoja praznik. Delujejo kot družbeni filter za sproščanje nasilja in jeze. Magične podobe, kot je transformacija ene od travestik v ptico, povzdigujejo lepoto nežnih zasanjanih melanholičnih duš. Pokvarjenke so, kar nakazuje že naslov, provokativen roman, ki ruši stereotipe in kliče po spoštovanju vseh oseb ne glede na spol ali delo, ki ga opravljajo.

Nevidna priča

V prestolnici Urugvaja, v katerega je po ruski revoluciji prebegnilo na tisoče ruskih državljanov, leži v bolnišnici starec. Sluti, da se bliža konec njegovega življenja in noče, da bi del zgodovine, ki mu je bil priča, utonil v pozabo. Njegovo ime je Leonid Sednev in je edina preživela priča pokola, ki je pretresel svet. Njegovi spomini temeljijo na resničnih dogodkih ter segajo več kot osemdeset let v preteklost, ko se je pri devetih letih kot dimnikar pridružil četi služabnikov v Aleksandrovi palači. To mu je omogočilo vpogled v intimo cesarskega para in njunih otrok ter njihovo tragično usodo .

Urugvajska avtorica je v Nevidni priči podrobno povzela dogajanje enega od obdobij zgodovine, okrog katerega se je napletlo “največ laži in bedastoč”. V letih 1912 do 1918 se je Rusija znašla na robu prepada. Nasilje, lakota, strah in kritično stanje na vojnih frontah so ljudske množice spravljali v obup. Klici revolucionarjev so postajali vse glasnejši in krvoločnejši, najočitnejši krivci za nastalo situacijo pa so bili car Nikolaj II., carica Aleksandra in v tistem obdobju ena najbolj osovraženih in kontroverznih osebnosti v ruski zgodovini, ruski mistik, zdravilec in “car v senci” Rasputin.

Avtorica je v preprogo zgodovinskih dejstev odlično vtkala osebna hrepenenja, strahove in ranljivosti cesarske družine v času, ko je ob njihova življenja trčila plima velikih družbenih sprememb in se krvavo razlila v padec monarhije in rojstvo Sovjetske zveze.

Sreča je lahko kosmata

Kako prisrčno je predstavljena zbirka pesmi, verzov, povedi in ilustracij izpod peresa Mitje Kauklerja. Nadvse navdihujoča in optimistična. Kar nekaj stavkov sem si morala med prebiranjem izpisati, tako zelo so se me dotaknili. Vsaka pesem je na svoji strani, kot dodana vrednost pa knjigo krasijo črno-bele ilustracije. Knjiga je izšla v samozaložbi in je v celoti avtorsko delo Mitje Kauklerja. Na prvi strani se najprej srečamo s posvetilom, ki nam da vedeti, da je ljubezen do otroka brezmejna. Sledijo strani pesmi, verzov in povedi, ki nas spodbujajo k premišljevaju, nas učijo, nam postavljajo ogledalo in vprašanja življenjskega pomena. Čisto vse v tem umetniškem delu ima svojo sporočilnost. Knjiga je primerna za vse generacije in je kot avtor sam pravi »za vse ljubitelje pisane in risane besede«. Zadnjo stran v knjigi krasi napis »Imejte se radi« in pove več kot tisoč besed. Torej, držimo se tega in svet bo lepši.

 

Ko jagenjčki obmolknejo

Thomas Harris (1940) je bralstvu najbolj poznan po svojih napetih in temačnih psiholoških kriminalkah, še posebej po seriji romanov o zloglasnem serijskem morilcu in kanibalu Hannibala Lecterja. Ko jagenjčki obmolknejo (1988) je drugi roman v seriji in predstavi ambiciozno FBI kadetko Clarice Sterling, ki skuša izslediti sprevrženega serijskega morilca Buffala Billa, odgovornega za smrti več mladih žensk, pri tem pa skuša izoblikovati morilčev profil, zato v zaporu obišče Lecterja, ki bi jih pomagal razumeti, kako Bill razmišlja, čuti in zakaj je tako močno obseden z nočnimi metulji.

Roman, ki spretno lovi ravnotežje med psihološko kompleksnostjo, temačno atmosfero in vznemirljivim akcijskim dogajanjem je služil kot predloga za istoimenski film v režiji Jonathana Demma in z Jodie Foster in Anthonyjem Hopkinsom v glavnih vlogah.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×