Roman Tolminci je prvotno izšel pod imenom Tlačani in je izhajal v Domu in svetu med prvo svetovno vojno. Tolminci so zgodovinski roman, prežet z zgodovinskimi dejstvi in tudi pisateljevo domišljijo. Pisatelj nam oriše trpljenje naroda. Roman je podkrepljen z zgodovinskimi viri, Pregelj je večino črpal iz knjige Zgodovina Tolminskega-Simona Rutarja. V knjigi je več poglavij in vsako zase je šokantno.
Prvo poglavje je naslovljeno “Modrejčansko potrpljenje”, kjer nam čebelar Gašper Kragulj nazorno prikaže trpljenje, ki se je dogajalo na Tolminskem. Naprej spoznamo zgodbo Petra Duše, ki je glavni v pripravah za punt. Sledijo pripovedi dvanajstih “jogrov” (Jogri tolminske pravice), od Šimna Golja, Janeza Gradnika do Andreja in Štefana Laharnarja. Vsak po svoje ima zanimivo ozadje življenja. Pripoved Martina Muniha, ki je ušel iz goriške ječe, je grozna in žalostna. Pisatelj nam skozi zgodbe ljudi na zelo dober način prikaže takratno krivico, ki se je godila nad tlačani. Skozi pripovedi dobimo lep oris tolminskih krajev, ki jih je pisatelj vključil v same pripovedi, od Trebuše, Šentviške Gore, Soške doline, Čepovana do Brd.
To ni knjiga, s katero bi lažje zaspali, to je knjiga, ki pusti dober vpogled v zgodovino in nepravičnosti, ki so se dogajale takrat, pa se ne bi smele. Knjiga Tolminci, je knjiga o boju za pravico.
Alkimíja -e ž (ȋ) (po SSKJ):
v srednjem veku veda, ki je poskušala spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro: ukvarjal se je z alkimijo // knjiž. skrivnostna umetnost, čarovnija: alkimija besed, ustvarjanja.
Poučna, preprosta in duhovita zgodba, simbolistična miniatura življenja, govori o andaluzijskem “malemu princu”, ki se namesto za duhovniški poklic odloči za pastirskega (podobnost je namenska); s svojo čredo ovac nas zgodba popelje v osrčje iskanja Osebne legende in zaklada, ki mladega pastirja čaka pri starodavnih egipčanskih piramidah.
Zgodba, ki priča o pomembnosti sanj, osebne rasti, ter, kako pomembno je slediti svojim lastnim ciljem in lastni resnici, ne glede na okolico in ljudi, ki nas obdajajo.
Alkimist je najbolj brano delo brazilskega avtorja, Paula Coelha; v izvirniku je izšel leta 1988 z naslovom »O Alquimista« in doživel prodajo v več kot 27 milijonih izvodov, v slovenskem prevodu prvič 1995; knjiga je doživela več adaptacij, npr. leta 1997 Coelho v sodelovanju z glasbenikom W. Taiebom izda “The Alchemist’s Symphony”; tudi kasneje pa knjiga služi kot referenca za mnoge umetnike in kulturne ustvarjalce, prav tako pa navdihuje tudi naslednjo generacijo raziskovalcev duše in alkimistov.
Leta 1949 je britanski pisatelj George Orwell (1903-1950) spisal svoje najpomembnejše delo, zastrašujoče vizionarski roman 1984, postavljen v distopično prihodnost superdržave Oceanije, ki je podvržena avtoritativni ideologiji skrivnostnega Velikega Brata. V isti svet je postavljen tudi roman Julija, ameriške pisateljice Sandre Newman (1965), le da zgodbo o preprostem delavcu Winstonu Smithu, ki se postopoma upre tiraniji Velikega Brata, predstavi iz perspektive njegovega dekleta Julie, ki je imela v Orwellovem romanu zgolj stransko vlogo.
Dogajanje romana je postavljeno v futuristični London leta 1984 in spremlja mehaničarko Julio Worthing, ki popravlja stroje na Oddelku za leposlovje Ministrstva za pravico. Četudi je zasebno povsem apolitična, promiskuitetna, nezaupljiva do ljudi in skeptična do tiranije Velikega Brata, poskuša v javnosti ohranjati videz vzorne in poslušljive državljanke in članice Protispolne mladine. Vendar pa se ji življenje močno spremeni, ko spozna Winstona Smitha, sodelavca iz Oddelka za dokumentacijo, kateremu nekega dne impulzivno preda intimno sporočilo, dvojica pa se kmalu zatem zaplete v prepovedano razmerje, ki pa ni brez tragičnih posledic.
Newmanova z romanom Julija ustvari feministično različico kultnega Orwellovega romana in temu doda glas ženske; večne upornice, svobodnjakinje in intelektualke, ki trmoglavo kljubuje ideološkemu nasilju.
Svetlana Makarovič s pričujočim biografskim romanom spusti bralca v svojo neposredno bližino. Z branjem spoznamo umetnico osebno, iz poglavja v poglavje nam razkriva svoje spomine, ki pričajo o njenem razburkanem življenju ter nas po koncu branja ne pusti ravnodušne. Pripovedovanje je osupljivo, na trenutke celo ganljivo. Slovenska umetnica je izkusila vse ravni uspeha, tako dobre kot slabe in vsemu navkljub obdržala pokončno držo. Knjiga ima na zadnjih straneh dodan bogat izbor slikovnega gradiva, ki nam še dodatno razkrije delčke življenja naše vsestranske in vseslovenske »luciferke«.
Britanska pisateljica ganskega porekla Sharon Dodua Otoo (1972) z Adino sobo postavi izviren kalejdoskopski roman o usodah štirih žensk z istim imenom Ada, ki se nahajajo v različnih zgodovinskih in kulturnih obdobjih. Prva Ada je ganska domorodka, ki leta 1459 preboleva smrt že drugega novorojenčka, hkrati pa se sooča s posledicami vse bolj agresivne portugalske kolonizacije. Druga Ada je priznana angleška matematičarka (pisateljica je lik zasnovala na podlagi hčerke Lorda Byrona in predhodnice računalniškega programiranja), ki se leta 1848 zaplete v razmerje z literarnim klasikom Charlesom Dickensom. Tretja Ada je potisnjena v hladno in nasilno okolje nemškega koncentracijskega taborišča ob koncu druge svetovne vojne, kjer se je prisiljena preživljati kot prostitutka. Zadnja, četrta Ada pa je mlada temnopolta Londončanka, ki se leta 2019 preseli v Berlin in se sooča s številnimi predsodki in eksistencialno krizo, saj je samska in v pričakovanju otroka.
Adina soba je nelinearen, kompleksen, večplasten in na domiseln način povezan roman, ki se skozi zgodbe štirih junakinj ukvarja z večno aktualnimi problematikami življenja ženske v patriarhalni družbi, begunstva, nasilja, ki ga prinaša kolonizacija ter ohranjanja humanosti v nečloveških razmerah.
Pričujoče kratke zgodbe nas nostalgično zazibajo v “dobre stare čase Jugoslavije”; mestoma otožne pripovedi pričajo o nekdaj vêliki, sedaj razpadli državi, ki se prebija skozi “postsocialistično farso”, kjer je turizem poglavitna gospodarska veja, ki s svojimi sado-mazo eskapadami zmanjšuje pomen kulture – ta namreč svoje mesto išče in najde zgolj v turističnih brošurah.
Zbirka pa ni posebna zgolj zaradi prepredenosti z jezikovnimi hudomušnimi izvirnostmi, s katerimi avtor presega trpko ozračje razpadlega enotnega prostora (tudi izvorni jezik izbranih pripovedi priča o razklanosti prostora, saj so zgodbe v izvirniku v večji meri napisana v hrvaščini, del v srbščini, prevedena pa v slovenščino); temveč je, kot kaseta, sestavljena iz nepovezanih poglavij A in B, ki nas, tudi fizično, prisili, da knjigo obrnemo, da nadaljujemo z branjem. Knjiga se tako zaključi “na sredini”.
Delno avtobiografska pripoved, ki je domišljijsko vpeta v kulturno – geografski prostor Istre; opisuje resnične zgodovinske osebnosti, npr. Fulvia Tomizzo ali pa jugoslovanska glasbenika Dragana Stojnića in Slobodana Tišma, ter madžarskga rokerja Fera Nagyja, ki nastopi v zgodbi Bikini.
Zbirka pripovedi Zlata opeklina je 2020 prejela nagrado Janko Polić Kamov.
Neven Ušumović (1972) je odraščal v Subotici, diplomiral v Zagrebu iz Filozofije in svetovne književnosti ter hungaristike, kot ravnatelj mestne knjižnice službuje v Umagu, živi v Kopru.
Priljubljena italijanska pisateljica nas odpelje na slikoviti italijanski Belvedere, ki je tik ob toskanskih gričih. Posestvo pokojnega grofa Ricasolija se pripravlja na velike spremembe in zaposleni nestrpno čakajo, kdo bo podedoval privlačni dvorec. Še bolj pa to zanima okoliške samske ženske in njihove matere, ki kar tekmujejo, kako bi ujele ženina svojim hčerkam.
V slogu strastnih telenovel se bralci kar takoj znajdemo v sočnih, iskrivih dialogih in napetem pričakovanju, da se bodo na istem posestvu spet znašli skupaj prijatelji iz otroštva. Na eni strani sta zaželena samca Charles Bingley, ki je dedič posestva, in njegov kompanjon Michael D’Arcy. Na drugi strani pa Elisa, ki kot izvrstna enologinja skrbi za vinograde in pridelavo odličnega vina, ter njena sestra Giada. Belvedere je zamenjala za London in si tam ustvarila kariero uspešne kozmetičarke in frizerke. Nekoč je ta pisana druščina že preživljala lepe trenutke, sedaj pa jih je usoda ponovno združila. A leta in življenjske preizkušnje so zaznamovala vse. Jim bo tokrat uspelo preseči pričakovanja in omejitve ter poseči po sreči?
Iskriv in zabaven roman se odkrito navdihuje pri romanih nepozabne Jane Austen, na kar nakazujejo tudi imena osrednjih likov. V zahvali na koncu pa lahko preberemo, da pisateljica smisel pisanja vidi v tem, da se ima bralec ob njenih knjigah lepo. In to ji odlično uspeva.
Jo Nesbo (1960) je bralcem najbolj poznan po seriji kriminalnih romanov, v katerih nastopa policijski inšpektor Harry Hole, vendar pa se z romanom Nočna hiša prvič spogleduje z grozljivko. Glavni junak romana je travmatizirani štirinajstletnik Richard, ki se po travmatični smrti staršev, ki sta izgubila življenje v hišnem požaru, preseli k teti in stricu v odmaknjeno mestece Balantyne. Tam se nikakor ne uspe vklopiti v novo okolje in med vrstniki hitro pridobi status nasilnega izobčenca, njegov položaj pa se še dodatno poslabša, ko neznano kam izgine njegov sošolec Tom in ga vsi sumijo ugrabitve. Edina, ki je prepričana v njegovo nedolžnost, je prav tako odpadniška vrstnica Karen, s katero ugotovita, da se na robu gozdu nahaja telefonska govorilnica, ki je Toma dobesedno vsrkala v slušalko. Dvojica se skupaj odpravi rešiti pogrešanega, pri tem pa naleti na skrivnostno hišo sredi gozda, v kateri naj bi strašilo…
Na praznovanju abrahama slikarke Karmen se vse še zdi kot običajno. Partner Pavel ter hčerki Zola in Teja slavljenki kot darilo za pol leta najamejo slikarski atelje. Čez štirinajst dni se jim podre svet. Karmen diagnosticirajo amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), neozdravljivo degenerativno nevrološko bolezen, pri kateri prihaja do slabljenja mišic. Čeprav jim zdravniki nudijo strokovno razlago, kaj jih čaka v nadaljevanju, jih nič ne more pripraviti na psihične in fizične napore ob nemočnem spremljanju postopnega ugašanja življenja bližnje. Karmen se sooča s krivdo, saj zaradi napredujoče bolezni postaja odvisna od družinskih članov in osebnih asistentk, hkrati pa želi v preostanku svojega življenja predelati izginotje moža Simona, slikati ter preživeti kakovosten čas z družino.
Navdih za roman je slovenska pisateljica Samanta Hadžić Žavski dobila iz lastne izkušnje, saj je tudi sama delala kot osebna asistentka ženski s to boleznijo. Za večino ljudi je nepredstavljivo, da nekdo izgublja zmožnost umetniškega ustvarjanja, nato pa še vseh ostalih, tudi osnovnih sposobnosti, potrebnih za samostojno bivanje. Še en vdih vendar ni le roman o izkušnji soočanja z neozdravljivo boleznijo in smrtjo. Kratka poglavja kombinirajo spomine iz Karmenine preteklosti z izseki iz sedanjosti, ki jo zaznamuje ALS. Kot medklici poglavja med seboj ločujejo epizode nerešenega nenadnega izginotja očeta Zole in Teje. Tako dobimo večplasten, psihološko poglobljen roman, kjer različne nianse likov vznikajo naravno, z veliko mero subtilnosti, a brez pretencioznosti. Izkušnja ene družine postane osnova za razmislek o minevanju ter o tem, kaj ima v našem krhkem, kratkem življenju največjo vrednost.
Orlando britanske modernistične pisateljice Virginie Woolf (1882-1941) velja za njeno najbolj konvencionalno in odkrito satirično delo, ki ga je posvetila generaciji, ki je za seboj pustila obžalovanje za grozotami vojne, vase sprejela željo po popolni osebni svobodi in se odločila za upor zoper tradicionalno viktorijansko družbeno ureditev. Naslovni junak romana je poet iz plemiških krogov, ki službuje na dvoru kraljice Elizabete I. in nekega dne ugotovi, da se je spremenil v žensko. Ne da bi se postaral za en dan, naslednjih 300 let potuje skozi različna obdobja britanske zgodovine (od Shakespearjevih časov, romantike pa vse do obdobja industrializacije) in si ves čas v podzavesti ustvarja domiselno kroniko stoletij, kjer ne manjka smisla za humor, trenutkov vznemirljivosti in duhovitih refleksij družbe, ki ima še vedno tradicionalne poglede na odnose med spoloma.
Orlando je avtoričino pionirsko delo, saj se posredno dotika za tedanje čase zamolčane tematike transspolnosti oz. spolne identitete, njen pristop pa je venomer samoironičen in na ravni zgodovinske parodije.
