skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Ruševine : roman

Smiljan Rozman (1927-2007) velja za enega od najvidnejših predstavnikov slovenske moderne povojne proze, ki se je bralcem najbolj vtisnil v spomin s svojimi priljubljenimi deli za otroke in mladino. Njegov drugi roman Ruševine (1965) je namenjen odraslim, v njem pa se dotika grozot druge svetovne vojne, vendar pri tem presega zgodovinske okvirje in ustvari univerzalno zgodbo o nesmiselnosti vojne ter njeni večno destruktivni naravi. Zgodba je postavljena v neimenovano mesto ob reki, kjer glavni junak v zavezniškem bombnem napadu izgubi vse; družino, dekle in dom. Ta se znajde sam sredi ruševin in krene na nekajdnevno potovanje skozi opustošeno deželo, ki se pred njegovimi očmi spremeni v groteskni in nasilni svet, v katerega vdirajo elementi iracionalnega, surrealnega, grozljivega in kafkovsko brezizhodnega. Ruševine ne spadajo med tipične Rozmanove romane, saj se odmika od zanj značilnega realizma in vstopa v svet temačnih vizij, srhljivih halucinacij in pošastnega dehumaniziranja ljudi, vrženih v primež krute vojne.

Tat umetnin : resnična zgodba o ljubezni, zločinu in nevarni obsedenosti

Avtor romana Tat umetnin, Michael Finkel, je avtor mednarodne uspešnice Tujec v gozdu in Resnične zgodbe: umor, spomin, mea culpa, po kateri so leta 2015 posneli uspešen film. Nobena od knjig ni prevedena v slovenski jezik. Poleg tega je tudi novinar, med drugim je pisal za National Geographic, Vanity Fair in The New York Times Magazine. Vse njegove knjige so nastale kot plod poglobljenih intervjujev in dopisovanj.

Francoski tat umetnin, Stéphane Breitwieser, je med letoma 1995 in 2001 izvedel več kot 200 drznih in osupljivih tatvin v šestih državah ter ukradel več kot 300 predmetov iz muzejev, galerij in cerkev. Njegovo dekle Anne-Catherine Kleinklaus mu je pri tem pomagalo s straženjem. V biografiji je opisana resnična zgodba o najuspešnejšem tatu umetnin, kar jih je kadarkoli živelo, s podrobnostmi tatvin, opisom umetnin in celo zavajanji.

Njegova posebnost je, zato ga kriminalisti tudi tako dolgo niso odkrili, da umetnin ni kradel zaradi denarja, to je, je po njegovem mnenju, nečastno, temveč zaradi njihove estetske vrednosti. Na maminem podstrešju, kjer je brezplačno živel s svojim dekletom, si je naredil zasebno umetniško zbirko dragocenih oljnih slik, srebrnih posod in starodavnega orožja.

Breitwieser se je izvzel iz družbenih pravil, deloval je po svojem lastnem, strogem sistemu moralnih vrednot. Jemal je samo dela, ki so ga čustveno vznemirila, med krajo pa ni občutil nobenega obžalovanja, ker so muzeji, po njegovem mnenju, v resnici samo zapori za umetnine. »Breitwieser raje vidi, da ga imajo namesto za roparja umetnin za zbiratelja z nenavadnim načinom pridobivanja predmetov. Ali, če hočete, raje vidi, da mu pravijo osvoboditelj umetnin.« (str. 28–29)

Skozi poglobljene intervjuje z detektivi dobi bralec vpogled tudi v delovanje počasne, a vztrajne roke zakona. Klinični psihologi pa poskušajo pojasniti psihološko stanje, ki je pripeljalo do njegove nenavadne strasti – zbiranja umetnin za vsako ceno.

O Stéphanu Breitwieserju in njegovih tatinskih podvigih sta bili sicer v francoščini že izdani dve knjigi. Prvo je leta 2005 napisal francoski umetnostni novinar Vincent Noce, la Collection égoïste oz. Sebična zbirka. Drugo, Confessions d’un voleur d’art  (Izpovedi tatu umetnin), pa je že leta 2006 napisal Yves de Chazournes (pisatelj v senci), poleg njega pa se je pod knjigo podpisal kar sam Stéphane Breitwieser. Knjigi nista prevedeni v slovenščino.

Nebesa v robidah : roman v zgodbah

Nebesa v robidah je prvenec Nataše Kramberger, ki je izšel leta 2007, po avtoričini zmagi na festivalu Urška. Leta 2008 se je uvrstil med pet finalistov za nagrado kresnik za najboljši roman, leta 2010 pa je prejel evropsko nagrado za književnost in bil nato preveden v deset jezikov. Avtorica je po prvencu izdala še roman v verzih Kaki vojaki, dokumentarno delo Brez zidu: časopisna pripoved o Berlinu in drugih krajih 2004-2014, zbirko kratke proze Tujčice, roman Primerljivi hektarji in esejistično knjigo Po vsej sili živ, za katero je leta 2025 prejela nagrado Prešernovega sklada.

Podnaslov »Roman v zgodbah« nakazuje strukturo dela, saj se v treh delih in uvodu prepleta več pripovednih niti. Glavna protagonistka je Jana, ki se je s slovenskega podeželja preselila v Amsterdam, kjer študira in dela kot varuška. Njena zgodba se preplete z zgodbo ostarelega Bepija iz vzhodne Italije, ki je v preteklosti prepotoval svet. Skupaj z glavnimi in stranskimi liki potujemo na različne konce sveta – v ruralno okolico Slovenj Gradca, kjer je Jana preživela otroštvo in mladost, urbani Amsterdam, na Kitajsko in v Južno Ameriko. V romanu se ne zgodi nič zelo velikega in pretresljivega, zato pa v ospredje stopajo detajli in tudi pravljične oziroma čudežni elementi, ki delu dajejo pridih magičnega realizma. Primer takšnega elementa je brkata živa riba z belim trebuhom, ki se vsebinsko navezuje na vodo, ki je v delu vseprisotna v najrazličnejših oblikah.

Dogajanje v hitrem ritmu ves čas preskakuje tako v prostoru in času kot tudi med jezikovnimi registri, pomembno vlogo igrajo ponovitve posameznih besed, stavkov in tudi odstavkov oziroma odlomkov, kar ustvarja vtis (večnega) kroženja. Iz fragmentarne, razdrobljene, na videz kaotične strukture se pred nami postopoma izlušči literarna mojstrovina, tako sočna kot jabolka iz romana. Nataša Kramberger je v prvencu že zastavila nekatere vsebinske smernice, ki jih je zasledovala tudi v naslednjih knjigah (predvsem delih Primerljivi hektarji in Po vsej sili živ), saj velik del romana predstavlja razmišljanje o naravi, našem odnosu do nje ter povezavi (in konfliktu) med naravnim in urbanim. Avtorica pri tem črpa iz avtobiografske izkušnje, saj tudi sama “živi dvojno življenje” – že nekaj časa je doma tako v Jurovskem Dolu, kjer vodi ekološko kmetijo, kot v Berlinu.

Tako je bilo

Ustrelila sem ga med oči.

S temi besedami se začne roman Tako je bilo italijanske pisateljice, novinarke in urednice Natalie Ginzburg (1916-1991), ki so ga kritiki ob izidu označili za brezkompromisno krut in srhljiv literarni krik vseh nesrečnih, ponižanih in zatiranih žensk. Tudi sama pisateljica je priznala, da je med pisanjem romana v sebi čutilo jezo, vendar ni imela ne volje ne moči, da bi koga oklofutala, prebičala ali ustrelila. Toda Tako je bilo ni radikalen ali jezen roman, saj ga po uvodnem dejanju umora zaznamuje precej melanholičen in pesimističen ton, ki spremlja izpoved glavne junakinje in njenega dolgoletnega spopadanja z zakonskimi težavami in bremeni materinstva. Izčrpanost, ljubosumje, izdaje, moževi skoki čez plot, depresija in živčni zlomi predstavljajo vsakdan osrednjega lika, ki se v zadnjem dejanju obupa zateče k nasilju. Tako je bilo ne poveličuje dejanj glavne junakinje, hkrati pa ga tudi ne obsoja; pred bralca zgolj postavi srhljiv portret življenja, ki je tudi danes žal še kako poznan marsikateri ženski.

Tančina življenja

Nizozemski pisatelj Jaap Roben se je v romanu Tančina življenja dotaknil teme, ki so jo navdihnili resnični dogodki iz druge polovice dvajsetega stoletja. Gre za usodo mamic mrtvorojenih nezakonskih otrok. Roman nas popelje v dve obdobji, lahko bi rekli celo dve življenju Friede. Eno življenje je življenje Friede z Ottom, s katerim je imela nezakonskega otroka, ki je bil rojen mrtev. Kdo je bil, če sploh kdo, pripravljen tem otrokom in materam pomagati? Kaj se je zgodilo, če so se rodili mrtvi? Kako so novico o prihodu otroka sprejeli poročeni moški in ali so se pripravljeni odreči svojim ženam in življenju, ki ga živijo? Drugo življenje pa je  življenje Friede z Louisom. Louis je po Otto postal Friedin mož, s katerim je imela sina Tobiasa? Ne glede na to, da je z Louisom in Tobiasom živela lepo življenje, ni nikoli pozabila življenja in dogodkov v obdobju, ko je bil del njenega življenja Otto. Težko je živeti s skrivno bolečino v srcu, ki mora biti zamolčana in nikoli povedana. Kakšna je cena za to? Zakaj pa morajo sploh biti določene stvari zamolčane in nikoli povedane? Morda pa v življenju vseeno pride trenutek, ko želimo skrivnostim in svojim bolečinam priti do dna. Lepo je, če nam pri tem kdo pomaga. V sodelovanju je moč in skupaj lahko dosežemo vse. Če med nami ni skrivnosti.

Izgubljena knjigarna

Izgubljena knjigarna je prvo v slovenščino prevedeno delo irske pisateljice Evie Gaughan, ki objavlja pod psevdonimom Evie Woods. Roman je v tujini prodajna uspešnica in nominiran za britansko književno nagrado. Idejo za knjigo “o zelo nenavadni knjigarni s koreninami v zlati dobi trgovanja z redkimi knjigami s primesmi čarovnije, skrivnosti in romantike” je avtorica poglobila z raziskovanjem življenj izjemnih žensk, kot so bile novinarka Nellie Bly in književni detektivki ter posrednici Leona Rostenberg in Madeleine Stern. V jedru avtoričinih knjig je, kot pravi sama: “univerzalna izkušnja – to kar nas dela človeške, želja, da bi bili ljubljeni, videni in da bi nam uspelo izraziti lastno notranjo posebnost.” Rdeča nit Izgubljene knjigarne “je iskanje človekovega poslanstva v svetu in ta tema odmeva skozi več rodov,” pisano v vzporednih časovnicah. Glavni junaki Izgubljene knjigarne: Opaline, Martha in Henry se v slogu magičnega realizma srčno dotaknejo bralca. Njihovo sporočilo je, da “če si izgubljen, še nisi za večno izginil. Izgubljenost je most med svetovoma, kjer se bolečina naše preteklosti lahko spremeni v moč. Že od nekdaj imaš ključ do tega posebnega kraja in zdaj lahko odkleneš vrata.”  Ko boste prebrali ta roman, boste v Dublinu nehote iskali ulico Ha’penny Lane in se ozirali za knjigarno.. Kaj če knjigarna lahko vpliva tudi na tok vašega življenja? Neodložljivo magično branje, kjer knjige v rokah glavnih junakov premikajo meje.

Gosenica

Gosenica je novela, ki jo je Ciril Kosmač objavil leta 1936 v reviji Sodobnost.

Gre za avtobiografsko pripoved, saj pisatelj opisuje dneve in razmere, ki jih je doživel sam v ječi. Pipoved se začne v letu 1930, ko so Kosmača pripeljali v rimsko ječo Regina Coeli. Pisatelj nam dobro opiše, kakšna je bila videti celica, v oko pa mu najbolj pade pogled iz celice, kjer je rasel divji kostanj.

“Pod oknom je rasel divji kostanj. Moral je biti precej debel, star in visok, da so njegove veje segale do drugega nadstropja. V svoji rasti k soncu iz teme jetniških dvorišč je pognal mladiko mimo mojega okna” (str. 10)

Tako začne pripovedati, kako na tej kostanjevi mladiki zagleda gosenico. Pisatelj je zgrožen in obupan, saj noče, da gosenica poje vso mladiko. Ker vsak dan sloni na oknu in opazuje mladiko ter gosenico, je zato tudi kaznovan. Oditi je moral v podzemlje za šest dni, ko pa pride nazaj, se pripravlja zunaj vihar. Kosmač navija, da bi vihar odnesel gosenico in pustil življenje mladiki, kar se tudi zgodi.

Ko so pisatelja izpustili iz ječe, je postal še  bolj dojemljiv za naravo in življenje.

Živijo, lepotica

Ann Napolitano si je že od rane mladosti želela postati pisateljica. Želja je postala resničnost, njen prvi roman je izšel leta 2004, šestnajst let kasneje je doživela preboj z romanom Dragi Edward. Živijo, lepotica pa je po mnenju bralcev portala Goodreads in urednikov Amazona najbolj brana knjiga leta 2023. V italijanski četrti v Chicagu odraščajo štiri sestre Padovano, tako različnih karakterjev, vendar med seboj neločljivo povezane. Močna in odločna Julie je najstarejša in tudi želi vedno biti prva, Sylvie je svojeglava, nežna in poetična kot je bil oče Charlie. Cecelia, ena od dvojčic je ljubka, rada se  smeje in rada riše, Emeline je prizemljena in neposredna. Sestre se rade primerjajo z Marchevimi sestrami iz romana Čas deklištva. Julie se zaljubi v Williama, srednješolskega košarkarskega zvezdnika, fanta, ki je bil oropan ljubezni staršev. Nastanjen v študentskem kampusu, daleč stran od družine ve, da se poti njegove družine in njega ne bodo nikoli več križale. Julia je odločna za oba, zdi se kot da je njuno življenje pravljica, od Williama ne pričakuje le ljubezni in pozornosti, hoče, da služi denar, hoče se poročiti z univerzitetnim profesorjem, prva med sestrami želi roditi, zase hoče le najboljše. William  se zaveda, da se ni poročil  samo s svojo ženo, temveč tudi z njeno družino. Juliine ambicije se razblinijo, ko prebere njegovo knjigo. Nikoli ne bo dovolj dober zanjo. Tragedija kot vihar razpiha čustva in skrito srečo družine Padovano. Ann Napolitano je sestram vdihnila tako močne in različne značaje, ki se med seboj dopolnjujejo, iskrijo. Ene sanjajo, druge prizemljene drvijo skozi življenje. Mislijo, da so zadržane v telesih, v biografskih podatkih svojih življenj. In kot pravi oče Charlie svoji sorodni duši, hčeri Sylvii, vsi bodo enkrat dojeli smisel življenja. Še tako oddaljene, so sestre na nek način vedno povezane: na muralih, ki jih riše sestra Cecelia in v njihovih srcih, čeprav se niti, ki jih povezujejo občasno zrahljajo. Posebej me je pritegnil lik Sylvie, ki z vso vnemo že od trinajstega leta opravlja poklic knjižničarke v knjižnici Lozano. V ganljivem družinskem romanu se soočimo z družinskimi travmami, posameznikovimi željami ter pričakovanji njegovih najbližjih.

 

Sreča

Sreča je novela, ki jo je Ciril Kosmač napisal leta 1936. V tej kratki noveli je govora o sreči, a ne taki, kot jo poznamo dandanes. “Sreča” se lahko kaže na različne načine, v tej pripovedi, ravno obratno kar pomeni.

Avtor opiše prigode v vsakdanjem življenju ter pojasni, da se takrat ni javno govorilo o sreči; če se je komu zgodilo kaj hudega, so zmeraj dobili izgovor: “še sreča, da se ni zgodilo kaj hujšega”. Spoznamo glavna junaka- Strežkovo Tino in Strežka. Strežko je bil majhen možicelj, ki ga niso jemali resno. Živel je z materjo, ki je za vse poskrbela, še posebej dobro za svojega sina. Ko je mati umrla je Strežko ostal sam in izgubljen. Ni bil dolgo sam, saj je kmalu dobil dekle po imenu Katarina. Že istega leta je Katarina povila deklico, Strežek je bil izjemno ponosen in srečen, a ljudje na vasi so govorili, da deklica ni njegova. Deklico sta poimenovala Tinka. Pisatelj opisuje spomine na šolo in Tinko. Zanjo je veljalo, da je Strežkova “sreča”, še učitelji so vedeli, kaj to pomeni. Tinka je bila pisateljeva prva ljubezen. Od takrat, ko so mu oči uhajale k Strežkovi Tini, ga je misel na Tinko spremljala povsod. Pisatelj opisuje svoja leta v srednji šoli in spomine na Tinko. Tinka je kmalu zanosila in rodila deklico. Nadeli so ji ime Sreča. Sreča, pa na koncu ni imela sreče, saj je povodenj, ki je prizadela Tolminsko, odnesla njo in mater.

V tej noveli se povezujejo sreča, ljubezen in smrt.

Džez pank

 

Raztreščen eksperimentalni kolažni prvenec slovenskega prvaka v slam poeziji, Gala Grobovška (tudi oblikovalca zbirke), nam pred očmi zarisuje zbirko, ki prepleta razne medije, od pisane besede (preplet rokopisa in tiskanih črk), fotografije in glasbe, do pesmi, ki jih sestavljajo teksti, vzeti iz uradnih listov (npr. uradni listi RS) ali navodil, npr. v pesmi česa ti o ljubezni in zvezdah ne povedo, tekst prihaja iz navodil za uporabo pralnega stroja.

Zbirka nam tako nudi edinstven pogled v psiho mladega ustvarjalca, ki s svojo izvirno tehniko, bralcu učinkovito uspe predati izkušnjo tekstov, ki nam sprožajo asociacije na avantgardno poezijo prejšnjega stoletja, z močnim poudarkom na konstruktivističnih pesmih Srečka Kosovela, ki je avtorja tudi navdahnil k pisanju poezije, sporoča svoje tegobe, travme in vpoglede v današnjo (ready-made, kapitalistično) družbo.

“/…/ keša ne rabm / sam rabm pa novo grafiko /…/ pa en art mag iz berlina /…/ za 10 eur kot suvenir /…/ ubistvu rabm keš. ” (str. 94)

Kot zapiše Hana B. Kokot v spremni besedi: “A pomembneje kot to je povedati, da je bolj kot vse drugo Gal iskren. V svoji poeziji prepleta lastno stisko, jezo, negotovost in ranljivost, priznava izgubljene bitke in išče smisel v svojem ustvarjanju.” (Hana B. Kokot; str. 119)

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×