Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Vzpon

Vzpon Stefana Hertmansa je težek roman, četudi se precej tekoče bere. Težek je po vsebini, saj obravnava tematiko, ki je ni moč lahkotno obravnavati. Avtor skozi zgodovino hiše, v katero se je vselil, razkriva življenjsko zgodbo kolaboracionista, ki kot vsak vesten uradnik odloča o usodi ljudi. A vendar so njegove odločitve usodnejše, saj je od njih odvisno, kdo bo preživel in kdo ne bo. Kot vsak vesten uradnik tudi poskrbi, da njemu ne bo hudega, čeravno se zdi, da mu njegovo blagostanje ni prioriteta. Nekako se dozdeva, da glavni protagonist romana resnično verjame v večvrednost germanskih ljudstev, in zgolj zvesto sledi doktrini, ki bo stvari končno postavila na svoje mesto. Med drugim tudi končno razrešilo spore med Flamci in Valonci v Belgiji oziroma prve postavila nad slednje.

Stefan Hertmans v svojem romanu odpira mnoga ključna vprašanja, ki so bistvena za razumevanje konfliktov, ki so zaznamovali pred- in medvojno Evropo in so se dogajali v vseh državah, ki so jih okupirale tako imenovane sile osi, a na njih ne odgovarja. To nehvaležno nalogo prepušča bralcu, in ga s tem še močneje vpne v samo zgodbo in dogajanje. Zgodbo, ki je zaradi svoje posrednosti pri odkrivanju grozodejstev, ki jih je zakrivil glavni protagonist, še strašnejša, kot bi bila sicer. Vzpon Stefana Hertmansa je težko branje, a je morda v času naraščajočega populizma in posledičnega ponovnega vzpona nacionalističnih gibanj in strank še toliko pomembnejše. Živimo namreč v svetu, ki na grozodejstva 2. svetovne vojne počasi a vztrajno pozablja, Stefan Hertmans pa se na vso moč trudi, da temu ne bi bilo tako. V spomin in opomin! Obvezno branje!

Ujetnica pragozda : resnična zgodba svetovne popotnice in iskalke resnice

Katja Brvar, svetovna popotnica, iskalka resnice, zaščitnica narave in da, šamanka, nam je na doseg roke prinesla starodavno znanje južnoameriških Indijancev o svetih rastlinah, ki se je ohranilo ne glede na vsa prizadevanja belega človeka, da bi ga iztrebil.

Po mnogoterih izkušnjah, ki so jo izklesale v celostnega človeka, je napisala prelomno knjigo Ujetnica pragozda. Na slovenskem knjižnem trgu še nismo imeli priložnosti brati zgodbe, kot je njena. Resnične zgodbe, ki jo prebereš na en mah in še dolgo pestuješ v srcu. Kajti Katja si dovoli biti iskrena in ranljiva, srčna in strastna, zlomljena in pogumna, samosvoja in pristna, ljubeča do svoje sončne in senčne plati.

Pripoveduje nam o svojem otroštvu in mladosti, občutku odtujenosti in temeljni odločitvi, da bo raziskala svet podolgem in počez, saj je zmeraj slutila, da je življenje še veliko več, kot zgolj tisto, kar doživimo na lastnem pragu. Mnogi zgolj sanjajo o daljnih deželah, ona pa se je tja odpravila. Klicali so jo sončni zahodi in toplo morje, petje ptic in bosonogo občutenje zemlje pod nogami, poklicale pa so jo tudi psihedelične zdravilne rastline Južne Amerike, ki so jo nenazadnje postavile pred življenjski izpit. Prestala ga je in luč znanja prinesla s seboj tudi v Slovenijo.

Holly

Holly Gibney je kompleksna literarna junakinja, ki prvič nastopi v trilogiji Gospod Mercedes, kjer sodeluje z detektivom Billom Hodgesom. Nastopa tudi v romanu Tujec in v kratki zgodbi iz zbirke z istim naslovom – If It Bleeds.

Holly se dnevno sooča s številnimi osebnimi in poklicnimi izzivi ter notranjimi boji. Je zasebna preiskovalka, ki vodi svojo agencijo Srečni najditelj. Roman se odvija v času epidemije virusa Covid-19. Zaradi virusa je življenje izgubila Hollyjina pokroviteljska mati Charlotte. Holly si zaradi smrti matere vzame premor od dela, njen sodelavec Pete pa preboleva Covid. Kljub temu se Holly loti primera skrivnostnega izginotja mlade Bonnie, za katero je ostalo le kolo, uhan in sporočilo. Holly ugotovi, da Bonnie ni edina, ki je izginila, in da so morda primeri povezani. Iskanje izginulih se prepleta z zgodbo ostarelih zakoncev, nekdanjih profesorjev Emily in Rodneyja Harrisa. Izprijena starca pod krinko za lastno korist ugrabljata mlade žrtve. Kakšen je njun namen, boste kar hitro ugotovili.

Roman ponuja napeto in skrivnostno vzdušje s tipičnimi Kingovimi preobrati. Za razliko od nekaterih drugih Kingovih zgodb ta ne vsebuje nadnaravnih elementov, vendar prikaže, da je lahko tudi resnično zlo grozljivo. Zgodba vabi k razmisleku o moralnih vprašanjih in osebnih vrednotah. Pomemben del romana je tudi Hollyjina osebna zgodba. Poznavanje ostalih zgodb, kjer nastopa Gibneyjeva ni nujno, saj je roman Holly samostojna knjiga. Je pa dobro za boljše razumevanje glavne junakinje. Holly sem in tja omenja Hodgesa ter se spominja dogodkov in kriminalcev iz ostalih romanov. V drugih romanih nastopajo tudi Pete Huntley, Barbara in njen brat Jerome Robinson, s katerimi Holly sodeluje.

Holly je bila leta 2023 izbrana za najljubšo grozljivko bralcev na portalu Goodreads. Ljubitelji Kingovih kriminalk se lahko veselijo prihajajočega romana z naslovom Never Flinch, v katerem bo ponovno nastopala Holly.

Zato sem torej prišla

Avtorica v svojem knjižnem prvencu posredno prikimuje Malemu princu, ko trdi, da je bistvo očem nevidno, saj v svojih zgodbah razkriva tančice vsakodnevnih prigod, ki smo jih vsi kdaj doživeli oziroma jim bili priča, npr. dober ali slab zmenek, neprijetni pogovori ob družinskem kosilu ali pa naključja, ki se dogodijo na potovanjih oziroma študentskih izmenjavah; pri čemur je avtorica pozorna na nianse samega dogodka, saj je za to potreben prav poseben čut za opažanje okolice. Ki si jo lastijo tudi nastopajoči karakterji. Podobno kot liki iz Dogodka v mestu Gogi pričakujejo dogodek, tudi bralci knjige Zato sem torej prišla, pričakujemo nekakšen dramatičen preobrat, ki ga ni, prav le-ta manjko pa posameznim dogodkom nudi možnost, da v svoji preprostosti postanejo posebni.

Od zmenkujočih deklic, do nadobudnih polhark in nazadnje Veronike, so vsi prišli sem zato, da se udejstvujejo v povprečnosti, hkrati pa v njej najdejo, direktno ali posredno, nauk, da se je to moralo zgoditi tako in nič drugače, da moramo življenje živeti in ne opazovati. Sploh pomenljiva je uvodna zgodba Igra, ki se zaključi s spoznanjem, po kateri je knjiga tudi naslovljena, saj v svojem bistvu skriva tisto resnično erotično neubesedljivo.

Kot je zapisano na platnici: “Ne, ti nisi prišla zato, da bi zobala te iste drobtinice, ti sama si ta drobtinica, predstava za druge.”

Lena Kregelj ni novinka v pisanju, saj svoje zgodbe objavlja tudi na svojem blogu, ter drugih literarnih portalih in revijah, za njih je prejela nekaj nagrad.

Annie z vetrom v laseh

Annie Londonderry ali Annie Cohen Kopchovsky je prva ženska, ki je prekolesarila svet. Gre za resnično zgodbo iz časa, ko so se ženske borile za enakovrednost med spoloma, ko so morale dokazovati, da so lahko močne, vztrajne in sposobne reševanja različnih težav.

Anni je bila poročeno, mlado dekle, s tremi otroki in leta 1894, ko se je odločila, da bo prekolesarila svet v 15 mesecih, kolesa še ni znala voziti. Od nekdaj je rada potovala. S starši se je v Združene države Amerike, iz Latvije, preselila, ko je bila stara 9 let. Od nekdaj je tudi rada brala in se navduševala nad knjigo V osemdesetih dneh okoli sveta. Ko je tako dobila ponudbo, da s potovanjem celo zasluži in se dokaže javnosti, je že načrtovala prvo etapo. Za preživetje na poti je postala promotorka mineralne vode Londonderry, prodajalka slik in našla si je še veliko drugih del, da se je lahko preživela. Oviro ji je na začetku predstavljala njena oprava, obleka, branje zemljevidov, naletela pa je še na druge težave in vsako tudi premagala. Dogodivščin na poti ji nikoli ni zmanjkalo. Annie je potovanje uspešno zaključila, še pred rokom. Slikovito je opisovala dogodivščine s potovanja ter s tem dokazala svojo moč in vztrajnost.

V knjigi sta združila moči avtorica Roberta Balestrucci Fancellu, ki se veliko ukvarja s tematiko zgodovinskih osebnosti in ilustrator s psevdonimom Luogo Comune, ki je znan po rušenju stereotipov. Skupaj sta ustvarila tudi na pogled privlačen, poučen mladinski roman, ki se hitro prebere in vtisne v spomin zaradi ilustracij. Besedilo in ilustracije se povsem dopolnjujejo kot pri stripu.

Izvirni naslov: Annie. Il vento in tasca

In zmaj je pojedel sonce

Glavni junak mladostniškega romana priznane slovenske slovenske pisateljice, pesnice, učiteljice in tiflopedagoginje Aksinije Kermauner je Sunčan Strle, devetošolec ljubljanske osnovne šole. V petem razredu se je nalezel noric in posledično oslepel. Z očetom, gimnazijskim profesorjem Krisom Strletom, in drugimi izbranci se udeleži astronomskega izleta z opazovanjem sončevega mrka na Kitajsko. Zgodba nas popelje v odkrivanje Kitajske in mladostniške ljubezni skozi oči skoraj slepega mladostnika. Glavni junak se spopada tudi z travmo iskanja lastne identitete. Sunčan (Sun Quan) je otrok Kitajke in Slovenca, rojen v Sozhuouju na Kitajskem. Njegovo mamo so zaradi svobodomiselnega izražanja zaprli, oče pa je z otrokom kmalu po njegovem rojstvu zbežal nazaj v Slovenijo, da bi ga rešil pred oblastmi. Kljub načrtom pa njegova mama nikoli ni uspela priti v Slovenijo, ampak jo je tragičen tok dogodkov odnesel drugam, njegov oče pa se je čez nekaj let ponovno poročil z Valerijo in Sunčan je dobil polsestro Zarjo. V razpletu zgodbe izvemo, kako slepi najstnik doživlja sončni mrk, kaj se je zgodilo s Sunčanovo mamo in katero dekle mu je na koncu ukradlo srce.

Druga izdaja te knjige je izšla leta 2023 pri založbi KUD Sodobnost International.

Bend

Bend je romaneskni prvenec filozofa, esejista, gledališkega ustvarjalca in glasbenika Boštjana Narata. Glasba je tudi glavna tema omenjenega romana, na kar namiguje že sam naslov. Glavna protagonistka Zoja je pred kratkim postala članica benda – prevzela je vlogo pevke in kitaristke – potem ko je njihov prejšnji pevec skrivnostno izginil. V bendu jo lepo sprejmejo, med člani se hitro stkejo prijateljske vezi, med njihovim zbliževanjem se nam postopoma razkrivajo osebne zgodbe. Vsak svojo zgodbo imajo tudi člani Zojine družine – starši in brat Teo. Oče je v mladih letih prav tako igral v bendu, zdaj pa večinoma molči in se ukvarja z izdelovanjem ptičjih hišic. Mama je zelo uspešna avtorica knjig za samopomoč, ki je v mladih letih gojila literarne ambicije. Brat Leo, ki se je pravzaprav že odselil od doma, a se je bil primoran vrniti v svojo otroško sobo, si denar služi z delom na radiu. Temeljno vprašanje romana oziroma dilema, katero se pravzaprav spopadajo vsi liki, je razpetost med resničnostjo in ideali: se je bolje prilagoditi sistemu, kar nam omogoči kolikor toliko udobno življenje, ali slediti svojim sanjam?

V romanu je zelo čutiti, da avtor slovensko glasbeno sceno in življenje glasbenikov pozna iz prve roke, dogajanje in posamezni akterji so predstavljeni zelo živo in prepričljivo. Delo je napisano v dramski (ali tudi filmski) obliki, v obliki dialogov, “didaskalij” je malo, v besedilo se občasno vpletajo Zojine misli. Jezik je ravno pravšnja kombinacija knjižnega in pogovornega. Čeprav ton romana deluje zelo lahkotno, se v besedilu skrivajo različne plasti. Tisti, ki se z glasbo ukvarjajo tudi sami oziroma imajo bend, bodo najverjetneje uživali v opisu prostora za vaje in samih vaj benda, sicer pa se v romanu pojavljajo številne kulturne reference, večinoma iz sveta glasbe, zelo veliko vlogo igra tudi poezija. Boštjan Narat je gotovo tudi pesnik, to postane jasno ob poslušanju njegovih zgoščenk, kot je na primer Konec sveta vedno pride nenapovedano iz leta 2012. Po zbirkah esejev Partija (leta 2014 je bila nominirana za Rožančevo nagrado) in Podaja v prazno ter romanu Bend morda lahko pričakujemo tudi kakšno avtorjevo pesniško zbirko, še prej pa bo Bend morda zaživel tudi na odrskih deskah. Do takrat lahko uživamo v poslušanju glasbe – tiste, ki jo je Boštjan Narat (so)ustvaril, ali tiste, ki se v obliki komadov, ki spremljajo dogajanje, pojavi v Bendu.

Pomladni dan

Pomladni dan je klasično delo slovenske književnosti, predmet številnih literarno-zgodovinskih in jezikoslovnih raziskav, roman, na katerega se navezujejo tudi sodobni slovenski pisatelji 21. stoletja (npr. Tone Partljič v delu Ljudje iz Maribora, pripoved Pisatelj in gad).

Prvoosebni pripovedovalec je 35-letni pisatelj, ki se leta 1945 šest dni po koncu vojne po petnajstih letih vrne v zapuščeno domačo hišo v bližini reke Idrijce. Temu se kot pripovedovalka pridruži njegova teta, ki nečaku razkriva dogodke v obdobju njegove odsotnosti. Spomini, predmeti, narava v okolici in ljudje so iztočnice, skozi katere avtor razgrinja svoje lastno življenje od otroške dobe do trenutka pripovedovanja. Skozi intimno individualno zgodbo kmečkega fanta, ki je bil prisiljen zapustiti trgovsko šolo v Gorici, si samostojno pridobil gimnazijsko izobrazbo, se pridružil nastajajočemu antifašističnemu gibanju in po izpustitvi iz zapora leta 1929 kmalu (leta 1931) ilegalno pobegnil čez mejo, se nam v ozadju razkriva kolektivna zgodovina severno-primorskega podeželja v prvi polovici 20. stoletja, v času italijanske oblasti in fašizma. Poleg njega je protagonistka njegove in tetine pripovedi Božena (imenovana Kadetka), otrok, dekle in odrasla ženska, ki svojega prvoosebnega pripovednega glasu v knjigi sicer nima, a je njena življenjska zgodba osišče romana, celo eden temeljnih razlogov za njegov nastanek (Nemara bom nekoč le napisal zgodbo o njej – str. 238). Božena je nezakonski otrok, sad ljubezni med tujim vojakom češke narodnosti in domačinko. Odraščala je v družini osrednjega pripovedovalca.

Poleg literarno-umetniških odlik in zgodovinskih, etnoloških ter socioloških elementov, ki so poglobljeno obdelani v številnih študijah (nekatere so navedene v zunanjih e-povezavah), zgodbi obeh protagonistov ponujata tudi številne druge vsebinske motive, ki zlahka pritegnejo tudi širši krog današnjih bralcev: družinski odnosi, samopodoba v obdobju odraščanja, motiv krivde, doživljanje smrti, življenje duhovnikov, vzgoja otrok, motiv domotožja, vedoželjnost, domovinska čustva, večkulturnost, krščanska morala, narodnostno mešana partnerska razmerja, odnos oče-sin, motiv sirot, socialne izločenosti, motiv neformalne posvojitve otrok …

Stalnica pripovedi je tudi motiv literarnega ustvarjanja v različnih oblikah (postopna identifikacija odraščajočega fanta z vlogo pisatelja, očetova potrditev sinovih pisateljskih ambicij, dialogi o razmerju med fikcijo in resničnostjo ter procesu pisanja in razmišljanja o poslanstvu pisateljev kot zapisovalcev posebnih individualnih zgodb in kolektivne zgodovine).

Literarna umetnina z dvema zelo zanimivima literarno upodobljenima osrednjima osebama, vrsto zanimivimi (jezikovno izbrušeno karakteriziranimi) stranskimi osebami, bogato naravo z izrazito poetično in simbolno noto in razgibano zgodovino v ozadju, je vsekakor delo, ki bralca pritegne in obogati tako ob prvem kot ob ponovnem branju.

Sedem sester : Majina zgodba

Prva knjiga iz serije knjig o sedmih sestrah d’Apliese se začne s smrtjo Pa-Saalta, njihovega krušnega očeta. Najstarejša hči Maja se po prejemu obvestila vrne na družinsko posestvo v Švici in začne odkrivati in razpletati zgodbo svoje prave družine, svojega rojstva in posvojitve. Pot jo popelje vse do Ria de Janeira, kjer odkrije svojo povezavo s staro in razpadajočo hišo in njeno lastnico. V Riu de Janeiru se do tedaj v ljubezni razočarana in samotarska Maja tudi zaljubi in splete ljubezensko zgodbo svojega življenja.

Serija knjig o sedmih sestrah je leposlovni roman z mitološkim ozadjem; deloma se naslanja na zgodbo o sedmih sestrah Plejadah, zvezdni kopici v bližini Orionovega pasu.

Nekadilci brez otrok

Vsakdo, ki se želi preseliti v Ljubljano, hitro naleti na problem z nastanitvijo; najemnine so visoke, pogoji številni, razmere pa marsikje precej nižje od pričakovanih za postavljeno ceno. Sanja v Ljubljani že dolgo in na različnih lokacijah živi s cimro Dunjo, vendar jo ta nenadoma zapusti in je primorana sama poiskati novo, cenejše bivališče, medtem ko preboleva izgubo njunega prijateljstva.

Življenje brez Dunje in brez svojega domovanja pomeni številna druženja, ki si jih Sanja ne želi, odvisnost od drugih, ki so enakih let in v boljši situaciji, in zapadanje v pasivno sprejemanje bede, za katero se ne zdi, da bo minila. Iskanje stanovanja je bilo zahtevno, že preden sta se spoznali z Dunjo, po vmesnem času, ko sta iskali in se vseljevali skupaj, pa je postalo še težje, čeprav se zdi, da je stanovanj pravzaprav vedno več in se nenehno gradijo nove in nove soseske. Ironično mora v službi prav Sanja zagovarjati mogotce, ki te soseske gradijo, medtem ko sama ne more dobiti niti kredita za katerega koli od teh luksuznih stanovanj, čeprav bi jo mesečno kredit prišel manj kot najemnina. Po drugi strani tudi tisti, ki stanovanja dejansko gradijo, torej fizični delavci, sami nimajo nujno urejenega stanovanjskega problema; tako kot Sanja tudi Til iz danes na jutri ostane brez najete sobe in kljub ugovorom, da nepomita posoda ni razlog za izgon, išče nov dom in računa, kako naj si v primeru uspešnega iskanja plača varščino, ki je itak ne bo dobil nazaj. Je pot do lastnega doma res le dedovanje ali vselitev k partnerju z lastno nepremičnino? Ali pač rabiš samo malo sreče?

Psihoterapevtka Nika Nikolič piše kratke zgodbe, Nekadilci brez otrok pa je njen prvi roman.