Neznani Jurčič – magični žurnalist: časopisna, kulturna in družbena zgodovina desetletja 1871-1881 na straneh Slovenskega naroda

Skratka, časnik ima blizu bojišča svoje dopisnike, ti pa so
si ustvarili mrežo svojih poročevalcev, ki prihajajo iz vojnih krajev. Naredil pa je še korak naprej in si omislil neposrednega dopisnika z bojišča. Je tja poslal svojega časnikarja? Ne, v Ljubljani se je dogovoril s študentom, ki se je odpravil v Bosno kot vojaški prostovoljec, da se bo iz vojne javljal časniku s svojimi pismi in telegrami. Toda časnik je imel smolo, saj je na naslovnici poročal, da so ranjenemu vojaku Kovačiču v spopadu pri Kostajnici Turki odsekali glavo. Članek je zaključil s tragično ironijo usode: »Pred odhodom je še prijatelju obetal za Slovenski Narod“ iz bosenskega bojišča tudi pisati, a evo,
prvo poročilo je nam njegova junaška smrt vsled turškega barbarstva.« Omislil si je in obenem že izgubil prvega vojnega dopisnika. Vprašanja, kako je lahko vojni prostovoljec hkrati tudi objektiven poročevalec, si časnik ni zastavljal, stremel je preprosto k cilju, kako si pridobiti čim več informacij o dogodkih, način ni bil sporen.

Že dva pozneje pa je časnik objavil demanti smrti svojega dopisnika:

»Ravno je prišel telegram iz Kostajnice, ki preklicuje
vest, da je Kovačiču glava odrezana. Kovačič je ostal ranjen in mislilo se je, da so ga Turki našli in po navadi mu glavo odrezali. Dva dni po bitki, denes v jutro, je prilezel ranjen v Kostajnico.«

Prek imen gostiln Jurčič ustvarja magijo pisanja, metaforo prehoda ljubimcev od vola do angela. Če se je Vodnik v pisanju in urednikovanju Lublanskih novic prisilil zadušiti svojo pesniško invencijo in je ustvarjal duhamoren časopisni stil, je Jurčič v svojem prehodu iz literata v časnikarja zadržal svoj realistični slog in ga celo nadgradil v magični žurnalizem.

Drugič alkoholizem nadgradi s pozitivistično natančnostjo, ko prešteje padce v agoniji umirjajočega:
»(Zmrznil) je 19. dec. kmet Anton Jaklič iz Dolnjega vrha blizu Novega mesta, ko je iz svojega vinskega hrama z gorice piján domov šel. V snegu se je poznalo, da je prej 40krat pal in vstal, predno je obležal.«
Če vera v Boga človeka varuje pred mislijo na samomor, kako bo potem odreagiral urednik ob smrtonosnem župnikovem skoku v brezno?

Nekrolog je tako imel cinično poanto, da bi pokojni v vsakem primeru umrl najkasneje čez pol leta. V sodobnosti nezaslišana poteza, da časopis samovoljno objavi rezultate obdukcije, v tedanjem času ni bila škandalozna v smislu javnega razširjanja intimnosti, saj jo je čez dva dni povzel tudi »Costov« časnik Slovenec.

Toda Jurčič je s to objavo smrt še dodatno preoblikoval
v pikanten objekt branja, saj je zadržan nekrološki govor postal živopisna pripoved. Tak način je vpeljal posebej v primerih smrti slehernikov, o katerih časniki pred tem niso poimensko poročali, sploh pa iz teh smrti niso ustvarjali pripovedi.

Predvsem pa ni pripadal agitacijskemu žurnalizmu, ki enkrat za vselej etiketira svoje tarče; ob smrti grofa Auersperga, ki je poprej vodil radikalno politiko germanizacije Slovencev, je bil pri naštevanju njegovih slabosti sposoben poudariti, resda cinično, tudi nekaj njegovih pozitivnih političnih potez:

»Pokojni je našim bralcem dobro znan. Bil je eden najenergičnejih vodij naših narodnih protivnikov. Kot c. kr. glavar v Litiji se je jako vtikal v politično agitacijo za nemškutarje. / … /.
Zadnji čas je bil v vsem svojem postopanji nekako bolj miren. Sicer v privatnem življenji je bil med uradniki priljubljen; govoré, da je imel dobro srcé in da je rad podpiral šole.«