Levje srce : pot matere skozi bolečino, pogum in preobrazbo
| Žanr | spomini |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Trbovlje, 2026 |
| Založba | 5KA |
| Ključne besede | bolezen, bolniki, družina, otroci, spomini, zdravljenje |
| Žanr | spomini |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Trbovlje, 2026 |
| Založba | 5KA |
| Ključne besede | bolezen, bolniki, družina, otroci, spomini, zdravljenje |
Velikokrat se prepozno zavemo kaj so resnične stvari, ki v življenju štejejo.
“Levje srce” je zgodba spominov matere, ki se ji je življenje čez noč obrnilo na glavo. Nedolžna viroza, ki naj bi v posteljo položila njenega dve leti starega sina, se je spremenila v diagnozo levkemije. Šok, ker misliš, da se tebi ali tvojim bližnjim kaj takega ne more pripetiti. Pa vendar, bolezen ne izbira. In tako je bilo tudi z malim Leom, ki se je dolge mesece boril z boleznijo, polno bolečine, številnih kemoterapij, bruhanja in neprespanih noči. Trpljenje družine, ki iz dneva v dan bije bitko z enim samim upanjem – da bo njihov otrok med tistimi, ki preživijo.
Trije vsebinski sklopi (pot skozi bolečino, vrnitev v običajno življenje in pot k novemu ravnotežju) opisujejo kaj vse so posamezni člani družine prestali v obdobju od postavljene diagnoze, faze zdravljenja in uspešno premagane bolezni. Kajti, ko v veččlanski družini zboli otrok, nikoli ni prizadet samo en član. Bolezen pušča posledice na vseh.
Ganljiv roman, ki bralca ne pusti ravnodušnega vse do zadnje pike.
Objavljeno: 26.03.2026 14:36:53
Zadnja sprememba: 26.03.2026 14:36:53
“Hvaležna za vsa spoznanja, za vsako iztegnjeno roko in prijaznost polnih tujcev, za vsak tolažilni pogled, stisk roke in vsako kratko sporočilce “minilo bo”, ki v trenutkih brezupa veliko pomeni in pomaga. Hvaležna za zdravnike, ki so postali del najine zgodbe. Hvaležna za medicinske sestre, ki so Lea tolažile, ko je jokal. Hvaležna za čistilke, ki so mi podarile nasmeh, ko sva hodila po hodniku. Hvaležna za vse matere, ki so z mano delile to pot. Za vse, ki so brez besed razumele moj strah. Za vse, ki so mi pokazale, da nismo same.”
(str. str.: 92)