Oči odprem, ko je še tema. Obrnem se v postelji, a ne morem več zaspati. Vstanem, stopim na balkon. Gledam obzorje in opazim, da se nebo nekje že svetli. Nikoli nisem maral zore: diši po prečutih nočeh, nemirnih sanjah, nujnih zadevah, letalih, ki jih je treba prezgodaj ujeti, da prideš v tuje mesto. Zame je vsako mesto tuje.
Ni nedavnih iskanj.