Čigavo življenje?

Že leta 1979 se je takrat petdesetletni Maurice BÉJARTT, plesalec in koreograf svetovne slave, odločil napisati prvo avtobiografijo z naslovom Trenutek v življenju drugega: spomini. V njih je zajel obdobje od ranega otroštva pa do poznih zrelih let svojega več kot uspešnega in slavnega življenja. Naslov pričujoče knjige se v prevodu glasi Čigavo življenje? Spomini 2, ki jih pa naslovni list ne omenja. Omembe vredno je zato, ker je ta knjiga neizogibno povezana s prvo.

Maurice BÉJART (1927, Marseille – 2007, Lozana, Švica). Njegovo pravo ime je Maurice-Jean BERGER. Bil je sin filozofa Gastona Bergera iz revne družine, ki je sprva trgoval z gnojili in z leti napredoval v življenju. Mali Maurice je bil občutljiv deček v občutljivem okolju in času. Po neki poškodbi mu je zdravnik predpisal za rehabilitacijo vaje iz klasičnega baleta. Pravijo, da se je takrat prebudila njegova, sprva želja, nato nadarjenost in strast do plesa. Pri štirinajstih letih je imel svoj debut v Opéra National de Paris. Po licenciatu je namesto družinskega priimka privzel priimek BÉJART. Lahko da po znameniti plesni dinastiji iz 17. stoletja, lahko da po dekliškem priimku ljubljene matere, ki mu je umrla, ko je bil star šele sedem let. Mama je imela čudovito globok, prodoren pogled, ki ga je podedoval, in – neskončno rada je plesala in videl jo je plesati v lepih oblekah in z rožami v laseh. Nikoli je ni prebolel.

V Parizu je študiral in diplomiral iz filozofije, a sam pravi, da si je izobrazbo dopolnil z gledanjem filmov v kinoteki. Po študiju se je pridružil Pariškemu baletu Rollanda Petita in njegova dolga, uspešna, znamenita in avantgardna umetniška pot se je pričela. Bil je genialen umetnik in videc. Baletnim plesalcem, ki so doslej na odru le dvigali plesalke in jim bili oporo, je dal povsem enakovredno vlogo osebnega, telesnega in čustvenega, izražanja. Tradicionalni balet je prepletal z modernimi plesi in glasbo, z jazz ritmi, akrobatskimi elementi, elektronsko glasbo, naravnimi zvoki, z inovativno predelavo tradicionalne glasbe in plesnih elementov. Z razvojem svojih idej je v šestdesetih letih plesalce postavil na oder v jeansu. Očaral je publiko in kritike. V predstavah je združil mite, patos, poveličevanje junaštva, bogove in tuje kulture. John Neumeier, intendant Hamburškega baleta je dejal: »Béjart je bil neskončno pomemben za klasični balet. … H klasičnemu baletu je pritegnil povsem novo občinstvo, … kajti popeljal ga je v revolucionarno smer, ne da bi pri tem uničil klasične korenine.«

V tovrstnem zapisu se ne da popisati ne opisati vse njegove dolge in raznolike umetniške poti, vseh nagrad, ki jih je bil deležen, ne vseh ovacij ne slave, pa tudi ne bolečine in dvomov, tihih sopotnikov velikih duhov in občutljivih duš. Ustvaril je ogromen opus, z njim prepotoval veliko sveta, bil je uspešen pedagog in je navdahnil mnoge učence. Plesalec Jorge Donn, njegov učenec in ljubimec, ki je vseskozi sodeloval z njim, je postal svetovna zvezda.

Čigavo življenje? je druga knjiga spominov, ki jo je dokončal med letoma 1995 in 1996 na željo založnika prve knjige spominov. Avtobiografija je zgrajena na poseben način. Svoje življenje pripoveduje ob spominih na pisatelje in knjige, ki jih je bil bral in prebral, režiserje in akterje filmov in baletnih predstav, ki jih je bil videl ali sam ustvaril, glasbenikov, živih ali mrtvih, in glasbe, ki so peruti baleta, ljudi, ki jih je cenil in ljubil in ki so v njegovem življenju odtisnili sledi. In, seveda, vse svoje koreografije, plesne nastope, plesalce in plesalke, ki je z njimi nastopal, in mesta in gledališča po svetu in vse, kar se je šele rojevalo v njegovi glavi. Bralca nagovarja zelo osebno, do prisrčnih podrobnosti otroka v umetniku. Pred nami je razprostrto življenje velikega umetnika do tančin iskrenosti. Bližal se je sedemdesetim, ni maral zanje, a je povedal: »Najsrečnejše obdobje svojega življenja bi umestil med svoje šestinštirideseto in triinpetdeseto leto«. Vseskozi je živel in delal z neverjetno energijo. Nekaj strani iz dnevnika od januarja 1969 do 14. junija istega leta je priča.
»Čigavo življenje?« zapiše v knjigi. »Čigava »smrt?« / …človek ima več datumov rojstva. Vem tudi, da ima človek več datumov smrti …. Umrl sem v starosti sedem let v Marseillu, umrl sem zraven svojega očeta v avtomobilski nesreči, umrl sem… / v sobi lozanske bolnišnice.

Proti koncu knjige zapiše: »Preteklost nas mami, vendar jo moramo uporabiti le za to, da se zaženemo v prihodnost. V tej knjigi sem izpraznil svoje kovčke in zdaj sem pripravljen misliti le na balet…«.

15. julij 1996. Cassis. Provansa. Vila v zalivčku med pečinami Canailla. »Dani se. Modro nebo. Škržati, morje, neogiben kliše. Provansa je sen, ljubim jo, vendar sem že odšel. Kam? Naproti svoji prihodnosti, ki si jo dovoljujem tikati.«

Zanimiva in tako dobro napisana knjiga, da se bo bralec začudil. In tako zanimiva, da bralcu ni treba vnaprej veliko vedeti o baletu. Razdeljena je na štiri dele: I. del: Temna noč; 2. del: (več naslovov); 3. del: Zapiski ob zglavju; 4. del: Sedanji čas in Dodatek. Posladek knjige so fotografije iz družinskega albuma in z baletnih predstav. Vse so podnaslovljene.

Čigavo življenje?– kot tenkočuten umetnik, zapisan umetnosti in resnici v njej, je avtor sam sebi zastavil vprašanje na katerega ni nujno lahek odgovor.

Čigavo življenje? Njegovo.