Dobre knjige
2997 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Nemir
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Miriam Drev

Nemir

Ljubljana, Modrijan, 2014

Št. strani: 260


Zbirka: Bralec
Žanr: družbeni roman

Narodnost: slovenska književnost

Ema, Tibor in Sangita. Slovenija, Madžarska in Avstrija sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Tri osebe, tri države in tri povsem različne usode. Ema, sedemintrideset letna Slovenka, ločenka, novinarka z dvema otrokoma, Tibor, Avstrijec z madžarskimi koreninami, uspešen oblikovalec in Sangita, Indijka, profesorica klavirja, odlična glasbenica. Prva, Tiborjeva intimna partnerica, druga, njegova dolgoletna prijateljica. V ospredju Drevinega romana sta obe ženski, njuni življenji in odnos do Tiborja. Ema, pred kratkim uradno razvezana, se udeleži slavnostne podelitve mednarodnih priznanj za najbolj inovativna podjetja in industrijski dizajn v Londonu. Tam spozna Tiborja s katerim začne intimno razmerje. Njun odnos je sprva povsem običajen, preprost, kasneje pa se začne zapletati saj se Tibor nikakor ne more osvoboditi okovov družinske zgodovine. Sangita je razpeta med dvema kulturama, tradicionalno vzhodnjaško, kjer so ženske še vedno v podrejenem in neenakopravnem položaju z moškimi, in »moderno« zahodnjaško kulturo, kjer je odnos med spoloma enakopravnejši. Na koncu se odloči za slednjo. Njeno prijateljstvo s Tiborjem je že skoraj polnoletno. Imata zelo zaupen odnos kar je za Emo na trenutke moteče. Roman Nemir, ki je izšel v zbirki Bralec pri založbi Modrijan, je drugi roman pisateljice Miriam Drev. Prvi, V pozlačenem mestu, je izšel leta 2012.



Odlomek iz knjige

Moje delo, kot ga dojemam zdaj, je bilo delo ljubezni. Joan, mlajšo sosedo, ki je spala na ležišču poleg mojega, sem morala vsakič jaz pospremiti. Deklice smo bile pokrite z mrežami proti komarjem, okna pa zaradi vročine, ki ni ponehala niti ponoči, odprta. Bele mreže so se pomikale v sapi.
Vsakič znova sem se uprla svojemu strahu in ga porazila. Bila je vadba za posebno vrsto moči, notranjo moč.



Cobiss povezava

Glej tudi

link Modrijan
link RTV Slovenija
link Pogledi




Prispeval/-a: Ekaterina Kostov, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
Objavljeno: 1.12.2014 13:20:57
Zadnja sprememba: 19.1.2015 14:23:48
Število ogledov: 1886