Martin Puchner
Napisani svet : kako so zgodbe oblikovale ljudi, zgodovino in civilizacije
Ljubljana, UMco, 2019
Št. strani: 465 str., [16] str. pril.
Prevod: Špela Vodopivec
Žanr:
potopis,
družboslovna razprava
Narodnost: nemška književnost, književnost ZDA
Transkontinentalno raziskovanje izvora književnosti
Se spominjate občutkov, ko ste brali vam ljubo knjigo? Vas je slepila zaljubljenost do glavnega junaka, morda jeza? Vas je prevevalo občudovanje? Nekaj podobnega je doživljal Aleksander Veliki ob prebiranju Iliade. Oboževal je Ahila tako kot Ašurbanipal Gilgameša, ko je bral ep o njem. Najverjetneje so tudi učenci svetovnih religij občutili nekaj podobnega, ko so si zapisovali nauke njihovih učiteljev.
Ste se morda kdaj spraševali kako je uspelo različnim kulturam na različnih koncih sveta izumiti sisteme pisanja in zakaj se je v indoevropski civilizaciji ohranila pisava, brez katere ne zdrži niti najenostavnejši računalniški program, majevska pisava pa je poniknila v pozabo in v svet mitov ter apokaliptičnih koncev sveta (majevski koledar, 2012).
Puchner, profesor primerjalne književnosti, se je podal na potopisno pot po svetu, ker je želel doživeti tudi mesta, kjer so nastajala temeljna besedila kultur, sveta besedila verstev in manifesti prepričanj. Podal se je v kraje, kjer se je prevzemala pisava tujcev zaradi čiste praktičnosti (osvojena ozemlja Aleksandra Velikega), obiskal je rajske otoke kjer so nobelovci namensko in premišljeno pisali temeljna besedila (karibski otok Sveta Lucija, Derek Walcott: Omeros) in reformatorji izumljali nove abecede, da bi se njihove kulture napisale na papir (Sundžata, Solomona Kanté).
Knjiga Napisani svet nedvomno pripomore k širjenju obzorij. Tako lahko izvemo kdo so bili Murasaki Šikibu, El Sub, David Conrad in Johannes Gensfleisch, kaj pomeni Septuaginta in po katerem členu so bili obtoženi državljani Sovjetske zveze, ki so posedovali ali proizvajali izdaje samizdata (člena št.190-1 in št.162). Naše geografsko znanje se bo povečalo za francoske kolonije v Afriki in karibske otoke, besedni zaklad povečal za besede kot so silabar, kana pismenke, odpustki in bard. Najverjetneje pa vas bo knjiga napeljala na nadaljnje prebiranje besedil omenjenih v vrsticah raziskave ... ste vedeli, da je Ni dežela za starce prvi verz Yeatsove pesnitve Jadranje v Bizanc, McCarthyjev roman in film bratov Coen … po romanu seveda … aneda! Berite knjigo s svinčnikom in beležko!
Odlomek iz knjigeEna od kopij Diamantne sutre je bila drugačna. Tudi ta je bila napisana na papirju in hranjena v obliki zvitka, na njej pa je pisalo: ˇS spoštovanjem naredil za prosto rabo Wang Jie v imenu svojih staršev, trinajstega dne četrte lune v devetem letu obdobja Xiantong [11. maja 868]. Tedaj ni bilo nenavadno, da so premožni budisti finančno podprli repliciranje suter bodisi za svojo korist ali za svoje najdražje. To je Wang Lie očitno storil v imenu svojih staršev. Da ne bo pomote, Wang Jie ni lastnoročno napisal tistih vrstic; ponavadi so premožni budisti najeli pisarje, da so zanje prepisali sutre. Vendar te kopije Diamantne sutre ni napisala človeška roka. Bila je natisnjena - to je najstarejše ohranjeno tiskano besedilo.
(str. 118)
Ključne besede:
RAZISKOVANJE KNJIŽEVNOSTI,
MURASAKI,
ŠEHEREZADA,
POPOL VUH,
SUNDŽATA,
MANIFESTI,
PRVOTNA BESEDILA,
ABECEDA,
SILABAR,
PRIPOVEDNIŠTVO,
TISKARSTVO,
SAMIZDAT
Prispeval/-a:
kris. hoff,
Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 10.4.2020 14:43:17
Zadnja sprememba: 1.6.2021 12:23:40
Število ogledov: 1040