Dobre knjige
3027 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Apalaška pot : 3500 kilometrov hribov in Amerike E-knjiga
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,3
Št. ocen:7









Jakob J Kenda

Apalaška pot : 3500 kilometrov hribov in Amerike

Ljubljana, ISPO, 2018

Št. strani: 358


Žanr: potopisni roman

Narodnost: slovenska književnost

Apalaška pot je osupljiva pripoved Jakoba J. Kende o tem, kako je v štirih mesecih leta 2017 kot prvi Slovenec prehodil Apalaško pot. Gre za pot, ki je poimenovana po istoimenskem pogorju in se razteza čez štirinajst ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA. Dolga je 3500 km in ima toliko skupnega vzpona, kot da bi se šestnajstkrat z nivoja morja povzpel na Everest. Zaradi zahtevnosti, dolžine in starosti jo imenujejo "mati vseh poti". Z vsem občudovanjem do avtorja lahko beremo, kaj vse se dogaja na tako dolgi poti, kako je živeti in preživeti v gozdu, koga vse srečamo na taki poti, kdo vse nam je pripravljen ali nepripravljen pomagati. Pripoved daje vero v to, da na svetu še vedno obstajajo dobri ljudje in da nas, ne glede na vse, vedno obdaja veliko lepega. V obliki narave ali ljudi. Predvsem je navdihujoč jezik. Več kot opazno je, da je avtor doktor literarnih ved in literarni vložki so seveda temu primerno osupljivo izbrani. Poleg dogajanja med pohodom so prikazane tudi posebnosti ameriške narave in pohodništva na splošno. Prikazana pa je tudi sodobna ameriška stvarnost. Predvsem pa se na taki dolgi poti stkejo prijateljstva čisto posebne vrste, za katere je težko verjeti, da bi se kdaj končala. Svojim prijateljem s poti je Jakob J. Kenda namenil na koncu poti namenil naslednje besede: "Pogrešal vas bom, to bo drugače. Kakor pes, ki leži ob grobu svojega gospodarja, tako zelo vas bom pogrešal. To bo drugače." In nikoli več ne bo nič tako, kot je bilo. In verjemite, ne samo če boste prehodili kakšno dolgo pot, tudi če boste prebrali knjigo Apalaška pot, nič več ne bo tako, kot je bilo. V tem "norem" svetu nas res samo narava lahko prizemlji in nam pokaže kako lep je svet, kako neznaten del tega sveta smo ter kako potrebujemo drug drugega. In to je največja lekcija, ki nam jo lahko da življenje. Lekcija o neznatnosti in veličini hkrati. Če se boste lotili branja knjige oziroma izjemne pripovedi o notranjem dogajanju v človeku, ki se poda na tako dolgo pot, boste lahko o neznatnosti in veličini hkrati izvedeli še veliko več. Od pekla do nebes, od nebes do pekla in tako dalje in tako dalje. Če pa boste kdaj izvedeli za možnost, da lahko v živo slišite avtorja pripovedovati o tej dolgi, dolgi poti, pa vam priporočamo, da jo izkoristite. Ne bo vam žal.



Odlomek iz knjige

Toda predvsem sem hotel končati pohod tega dne v temi, ker sem vedel, da bo tako bolje delovala lutkarska finta, ki sem se jo naučil pri prevajanju. Z njo sem si pomagal že v Stotih miljah divjine: greš čisto do roba tega, da bi se ločil od sebe, in ostaneš na njem. S tem med hodečim in opazujočim ustvariš zateglo vrzel, zaradi katere je prvi kakor na mnogih občutljivih vrvicah. Majhen trzljaj s strani opazujočega, pa se hipoma spremeni vektor stopala, napetost vdiha, fokus očesa ali kakšna čisto četrta izmed tolikih funkcij hodečega, tega čudežnega inštrumenta. In kaj je bolj primerno za takšno lutkarstvo kot tema, ki jo prebada samo bleščeči snop čelne svetilke? Tako je hodeči ostro začrtan obris črnine tik pred tabo, ki ga obdaja ledeno bela, od tal odbita svetloba čelke. Tako je kakor lutka, osvetljena z žarkim reflektorjem, osamljena sredi širnega odra teme in zato še toliko bolj odzivna slehernemu migljaju.

(str. 338-339)

Cobiss povezava
Apalaška pot : 3500 kilometrov hribov in Amerike - Biblos



Predmetne oznake: Potopisi


Prispeval/-a: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice
Objavljeno: 13.12.2018 17:24:46
Zadnja sprememba: 11.6.2019 8:49:31
Število ogledov: 1619



Kritike

Začne se hollywoodsko. Popotnik pride v goščavo, tema na zemljo pade, on pa svojo vrečo s hrano, namesto da bi jo obesil na vejo, zgolj priveže na deblo drevesa. Sredi noči iz šotora zasliši golčanje zveri, ki skuša priti do jedi, in ker je do nje priti težko, bo slej ko prej napadla tudi njega. Po oklevanju se popotnik požene iz šotora, pripravljen na spopad …

Pripoved se nato pomakne nekaj mesecev v preteklost, ko se Kenda – prevajalec, urednik, sicer pa tudi navdušen pohodnik – šele odloči, da bo kar šest mesecev posvetil Apalaški poti: 3500-kilometrski pohodniški trasi s skupno 142 kilometri vertikale. Enega glavnih razlogov bralcu preda kar s Kovičevimi verzi: „... iti, hoditi / ne, ker to hočeš, / ne, ker je treba, /ampak ker tukaj / razen te hoje drugega ni.“

Tako osredotočen na to bistvo Kendov podvig v resnici vendarle ni – razlogov za pisanje potopisa bi bilo v tem primeru nekam malo. Namesto tega delo zgledno izpolni pričakovanja, ki jih najverjetneje večina bralcev do žanra tudi goji: to kajpada ni le opis poti, niti ni zgolj vodič, zemljevid ali priročnik o opremi in najzagatnejših točkah podviga. Kvaliteta potopisnega žanra je navsezadnje v tem, da brezšivno združuje množico vsebin, ki jih sicer načeloma najdemo v drugih, bolj specializiranih žanrskih predalih. Praktično opisovanje poti in popotniških preprek tako v "Apalaški poti" biva z ramo ob rami z vzhičenimi pasažami o različnih naravnih lepotah, ki se razkrivajo thru-hikerjem (kakor se imenujejo hodci po Apalačih, ki celotno pot prehodijo v enem letu); s poljudnimi medicinskimi obrazložitvami evforičnega občutja, ki po dolgotrajni hoji prežme telo popotnika; s pojasnitvijo duhovnega ozadja same Apalaške poti, namreč gibanja transcendentalistov; s premišljevanji o hoji, ki jo je bojda v nas neizbrisno vpisala evolucija; z značajskimi portreti posameznih pohodnikov; z introspekcijo, ki ob taki odpovedi vsakdanjemu življenjskemu toku skorajda ne more umanjkati; in seveda z obiljem premislekov o Združenih državah, njihovih mestih, prebivalcih in ameriški sodobnosti nasploh.

In kakšna je, ta ameriška sodobnost? Na eni strani vsekakor strahovita propadlost nekaterih ameriških mest, še posebej tistih iz „pasu rje“, za katerih vznik je bila zaradi rudnin, nafte in premoga v (pre)veliki meri zaslužna industrija, a jih je prav padec slednje – predvsem kot posledica globalizacije in avtomatizacije – tudi pokopal. Na pogoriščih (ponekod dobesednih) je plenilsko priložnost po Kendovih pripovedovanjih zgrabila predvsem droga, ki pustoši tiste, ki jo uživajo, in njihove soseske. Pred drogami nikakor ni varna niti Apalaška pot: nova generacija pohodnikov, pravi Kenda, se jih redno poslužuje, tradicionalna nenapisana pravila, ki so doslej veljala na poti in v pohodniških zavetiščih, pa zamenjujejo bistveno bolj hedonistične ter zato tudi neprijazne in grobe prakse. Po drugi strani Kenda v pregovorno individualističnih ZDA zazna mnoge primere kolektivnih, skupnostnih prizadevanj, začenši seveda s trudom premnogih društev in posameznikov, ki vzdržujejo poti. Obenem tudi ni med tistimi, ki bi novim ameriškim hedonistom zaradi pogojenosti s časom in prostorom delili odpustke za njihova dejanja. Mladi pohodniki, opaža, imajo močen občutek prikrajšanosti, ki pa po njegovem mnenju ni najbolj utemeljen; ravno zato je zanje nujna pot, na kateri jim društva in posamezniki z vzorno skrbjo zanje vračajo izgubljeni občutek varnosti, po drugi strani pa jih pot s svojimi večkratnimi zasuki – od lahkega, neutrudljivega napredovanja do nenadnih hribolazniških muk in tako večkrat zapored – nauči ponižnosti in jim ob koncu prinese prepotrebno katarzo.

Potopis, ki ugodi pričakovanjem o vsebinski raznolikosti, se do neke mere izogne drugemu bralskemu pričakovanju – namreč tistemu o določeni dramaturgiji, ki bi lahko izhajala iz poti kot vsebinskega jedra dela. V uvodu obljubljeni spopad, ki namiguje, da bi lahko postal osrednji dogodek, se čez sto dvajset strani razkrije kot komična zmota in je le norčav pomežik tistim, ki pričakujejo resnično hollywoodski razvoj dogodkov. Poleg tega Kendova pot sploh ne poteka premočrtno od začetka do konca; kot eden izmed tako imenovanih "flip floperjev" je namreč po prvem prehojenem delu poti in premoru z družino svoje popotovanje dokončal v obratni smeri, od konca proti sredini. Ideja nekakšnega romanja k vrhuncu, razsvetljenju, dejanski in metaforični točki veličastnega konca, že zaradi tega težje pride do izraza. Delno pa se avtor tudi sam, neodvisno od teh „materialnih pogojev“, upre ideji velikega spoznanja, po katerem nič več ne bo isto. Ko se na zadnjih straneh, na katerih bi odgovorov željni bralci pričakovali zgoščeno modrost, ki jo lahko odnesejo s sabo, popotnik v domišljiji pogovarja s prijatelji, ki jih je srečal na poti, jim odgovori, da je na tej poti navsezadnje izvedel le to, kar je vedel že prej: da je – z besedami junaka iz Štoparskega vodnika po galaksiji – „res prima in super tip“. Nekakšna osebna potrditev torej, ki pa življenja po pohodu ne bo bistveno spremenila.

Vendarle pa nekoliko drugačen odgovor ponudi že čez dve strani, v prav zadnjem odstavku: „Kmalu bom presenečeno ugotovil, da lahko za čisto vsak večer od sto petinšestdesetih natanko določim, kje sem bil. Če bom zaprl oči, bom tudi za vsakega natanko videl, kje je bilo kaj. (…) Z zaprtimi očmi se bom lahko sklonil in zatipal plastenko z vodo, na obrazu bom čutil toplino tabornega ognja, slišal besede pogovora svojih popotnih tovarišev, zavohal tisti vlažni, čisti, polni gozdni zrak. Obšlo me bo, da sta na tem kraju, da sta na tem mestu, na katerem naj bi bil čez tri mesece, dve deželi na istem mestu.“ Njegov osnovni namen – iti, hoditi, ker drugega ni – se torej navsezadnje spremeni v iti, da bi resnično bil; bil do te mere, da lahko to bivanje vzameš celo s sabo v prihodnost. Polnost doživljanja, ki je povsem drugačna od doživljanja vsakdanjika, se torej zdi – bolj kot kakšen pridelek refleksije – končni „izkupiček“ šestmesečne hoje.

Apalaška pot je kvaliteten primer potopisnega žanra, ki se sprehaja po širokem polju refleksije, ne da bi bil pri tem dolgočasen, ter tako izpolnjuje tradicionalno in smiselno vlogo potopisov: tudi v bralcu vzbuja željo, da bi se – na Apalačih ali kje drugje – iztaknil iz vsakdana, radovedno in vitalno razmišljal o vsem, kar mu pride na pot, in tako vselej znova iskal svojo človeško celovitost.

Žiga Rus, 19. avgust 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.