Medvedja kraljica

V tankem pasu ob robu gozda se je trava že tako zredčila, da medvedka ni imela več kritja in se je sedaj cela kopala v opoldanskem soncu. Lahek plen, si je mislil Jakob, ko se je spomnil na junaka, ki jo bo čakal, takoj ko bo padla sodba in se mu bo ponudila prilika. A si je starec premislil, saj se je v isti sapi spomnil, da je pravzaprav ni še nikoli videl, da bi se prikobacala do mrhovišča, kjer se s puško običajno čaka na veliko žival. Še v gozdu jo je le malokdo videl, kaj šele da bi jo imel na muhi, kot jo je denimo imel sedaj on.
“Ne, dokler bo capljala po domačih tleh, ta žival ne bo padla pod ognjenimi streli,” je Jakob že drugič čvrsto pribil odločitev, kar mu je ponovno vlilo upanje, ki se je pričelo z zadnjimi dogodki skoraj povsem razblinjati.