Dobre knjige
2941 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Kolimske zgodbe
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Varlam Tihonovič Šalamov

Kolimske zgodbe

Ljubljana, Modrijan, 2011

Št. strani: 774


Prevod: Lijana Dejak
Prevod: Drago Bajt


Zbirka: Poteze
Žanr: avtobiografski roman, problemski roman

Narodnost: ruska književnost

Življenje je navdih – in nič drugega, kot to.

Varlam Šalamov (1907-1982), pisatelj z značilno blagostjo, prizanesljivostjo in humanostjo, in morda največji ruski pesnik 20. stoletja, je zaslovel s Kolimskimi zgodbami, utrinki iz življenja v sovjetskih delovnih taboriščih ob reki Kolimi v severovzhodni Sibiriji, kjer je umrlo približno tri milijone ljudi. Šalamova so prvič aretirali že med študijem, potem pa še večkrat, zaradi pravih malenkosti. Skupno je v taboriščih preživel sedemnajst let. Roman nam ponuja vpogled v življenjske usode mnogih ruskih kaznjencev. Prisilno delo, pretepanje, neznosne razmere v taborišču, nevzdržno podnebje, pomanjkanje hrane in zdravil silijo človeka v nenehno životarjenje in boj za obstanek. Taborišče je izkušnja, ki povzroča razkroj človeka v okolju skrajne nehumanosti. Ni le smrt človeka v človeku, je tudi smrt človeka, ki ga je zapustil Bog, smrt vsega, po čemer je človek še človek. Pa vendar se trudi Šalamov kot kaznjenec opaziti tudi sočloveka ali vsaj droben dogodek v naravi, ki mu razsvetli življenje, npr. podobo sibirskega ruševja, ki ga označi kot najbolj poetično rusko drevo. Poleg taboriščnih refleksij so črtice opremljene tudi s številnimi filozofskimi novelami in tenkočutnimi zaznavami bistva življenjske moči, tega preživetvenega gona, ki ga ob svoji izkušnji pisatelj razume kot najmočneje izraženega prav pri človeku. Kolimske zgodbe so po vsebini gotovo ena najbolj pretresljivih knjig, pa vendar polne upanja.



Odlomek iz knjige

Na visokem severu, kjer se stikata tajga in tundra, med pritlikavimi brezami in nizkimi grmi jerebike z nepričakovano velikimi svetlorumenimi vodenimi jagodami, med šeststoletnimi macesni, ki dozorijo pri tristotih letih, živi posebno drevo – pritlikavi sibirski bor. To je daljni sorodnik sibirskega bora, ruševje, zimzeleno iglasto grmičevje z debli, malo debelejšimi od človeške roke in dolgimi dva, tri metre. Nezahteven je in raste tako, da se s koreninami oprijema razpok v skalni steni. Pogumen je in trmast, tako kot vsa severna drevesa. In nenavadno občutljiv.
Pozna jesen, že zdavnaj je čas za zimo in sneg. Po robu belega neba se že nekaj dni plazijo nizki oblaki, modrikasti, kot da bi bili vsi v modricah. Davi pa se je jesenski veter, ki prepiha do kosti, grozeče polegel. Diši po snegu? Ne. Snega ne bo. Ruševje še ni poleglo. In mineva dan za dnem, snega ni, oblaki blodijo nekje za griči in na visoko nebo je zlezlo majhno bledo sonce, in vse je jesensko …
Ruševje pa se upogiba. Sklanja se vse niže, kakor pod neizmerno težo, ki se še kar stopnjuje. Z vrhom praska po kamnu in se prižema k zemlji, razteguje svoje smaragdne veje. Razprostira se. Podobno je hobotnici, oblečeni v zeleno perje. Ležé čaka dan, dva, in že se z belega neba praškasto usuje sneg, in ruševje se kakor medved pogrezne v zimsko spanje. Na beli gori nabreknejo velikanski snežni mehurji – to so grmi ruševja, pritlikavega bora, ki so polegli, da prezimijo.
Ob koncu zime, ko sneg še v trimetrski plasti prekriva zemljo, ko je sneg v soteskah od metežev tako steptan, da se vda samo pod železom, ljudje zaman iščejo v naravi znake pomladi, čeprav bi po koledarju že morala priti. A dan se ne loči od zimskega – zrak je razredčen in suh in prav nič drugačen od januarskega. Na srečo so človekovi občutki pregrobi, njegovo dojemanje preveč preprosto, pa tudi čutil ima malo, komaj pet – to pa za napovedovanje in ugibanje ni dovolj.
Narava je v svojih občutjih rahločutnejša od človeka. Nekaj vemo o tem. Se spominjate lososov, ki odlagajo ikre samo v tistih rekah, kjer so bile odložene tiste ikre, iz katerih so se razvili sami? Se spominjate skrivnostnih poti, po katerih letijo ptice? Rastlin barometrov in cvetlic barometrov poznamo kar nekaj.
In takrat sredi neskončne beline, sredi popolnega brezupa nenadoma vstane ruševje. Otrese si sneg z vej, se vzravna in dvigne proti nebu svoje zelene, zaledenele, rahlo rdečkaste iglice. Sliši klic pomladi, ki je za nas nezaznaven, in verjame vanj, zato vstane prej kot vsi drugi na severu. Zime je konec.



Cobiss povezava

Glej tudi

link Delo
link Pogledi
link Mladina




Prispeval/-a: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 5.11.2014 14:44:54
Zadnja sprememba: 5.11.2014 15:00:24
Število ogledov: 1605