Delilca duše

Izola, samozaložba, 2013

Št. strani: 103

Žanr: mladinski roman, fantastični roman

Narodnost: slovenska književnost

Domišljijska zgodba o dobrem in zlu

Mladinski roman je napisala Maruška Slavec, zdaj dijakinja koprske gimnazije. Knjigo je v tristo izvodih izdala Osnovna šola Vojke Šmuc, kjer je Maruška uspešno dokončala vseh devet razredov. Že ob branju prvih strani se zdi komaj mogoče, da je tak roman napisala deklica v osnovni šoli, toliko zrelosti odseva, kljub temu da gre za fantazijsko zgodbo. Slog pisanja je mladostniško sproščen in humoren. V uvodu Maruška pojasni, da sta delilca duše »človek in žival, ki si delita življenje in dušo – če eden umre ali je ranjen, umre tudi drugi iz istega razloga ali občuti bolečino.« V prvem poglavju spoznamo deklico Liso, ki se poslavlja od staršev, ker odhaja v novo šolo, kjer bo živela v internatu. Ob slovesu dobi za bližajoči se trinajsti rojstni dan v dar pasjega mladička - volčjaka. V internatu spozna svoje sošolke in sostanovalke v isti sobi. Na predvečer rojstnega dne se sredi noči zbudi in opazi, da se njen kužek Koda in ona sama modro svetita. Spozna tudi, da lahko sliši njegove misli! Kuža ji to pojasni z besedami: »Ko dopolniš 13 let, se miselni pečat med delilci duše razbije.« Sostanovalka Flannery in učiteljica Maia ji povesta za temne sile - detorje – duhove z groznimi močmi, ki sledijo tistemu, ki jih podkupi s temo. Detorje vodi njihova hudobna gospodarica Mariyame, temna princesa, ki hoče zavladati svetu in vesolju. Še pred tem pa bi morala ubiti svojo dobrosrčno sestro Elysso Eikihime. Toda ta je izginila. In Lisa je Elyssina reinkarnacija! Na hrbtu velikanskega orla se junakinji in živali, ki si delijo duše in nosijo energijske kristale, odpravijo na polet proti štirim stolpom, kjer jih pričaka mojster Meddicam, in nato proti Originski votlini, ki je cilj njihovega potovanja. Kako se njihovo potovanje zaključi in ali so nalogo uspešno opravili, boste izvedeli, ko preberete knjigo do konca.

Odlomek iz knjige

Maruška je o knjigi povedala: »V Mestni knjižnici Izola sem dobila veliko navdihov za knjigo. Knjižnica mi je bila v oporo že v otroštvu. Knjigo sem začela pisati okoli marca leta 2010 ali še prej. Nastajala je več kot eno leto. S pisanjem sem zaključila 18. decembra 2011. Ideje za zgodbe so kar od nekod prihajale. Prijateljica Kaja mi je bila v izjemno podporo, a navdihe sem jemala tudi iz svojega vsakdanjega življenja, kamor spadajo moji bivši sošolci, družina, živali, pa tudi knjige, risanke in filmi. Moje življenje, ljubezen do živali in ta knjiga so povezani tako kot stkana rjuha. Mi brez njih ne bi mogli obstajati. Njim dolgujemo praktično vse, kar imamo. Dokler bom živela, bo moje življenje vedno povezano z živalmi in s knjigami.«