Čivk duše

Volčji Grad, Sfera, 2017

Št. strani: 120

Žanr: pesem

Narodnost: slovenska književnost, italijanska književnost

"Zato se vračam k potovanju, / da v nekem jarku, / neki dan, / oddam življenje: / ta rahel pičkin dim, / to malo kletev, / ki so mi jo prevajali / kot žetev."

Precej drugačna pesniška zbirka od ostalih, izdanih zadnje čase, saj na videz spominja na klasične izdaje, po katerih se človeku stoži po tolikem času drugačnosti. Novonastala zbirka v novonastali založbi Sfera. Kvalitetna, šivana, lična, s polkrožnimi robovi na zavihkih, skratka takšna, ki bralca pritegne že zaradi videza samega. Razmišljujoča, prepletena z vsevstranskimi spraševanji o estetiki, etiki, pesništvu, današnjosti, še čem. Avtor je radikalno iskren, kot zna biti, nekonvencionalen, lucidno moder, pristen. Svet, ki ga opisuje, je svet za rešetkami norišnic, je svet, ki si natika večerne čeveljce, da bi z njimi hodil po odtisih trupel, sicer pa ostaja Mermolja zvest kraškemu v sebi in opisovalec sveta trpečih v preteklosti, in tistih v sedanjosti, kot so migranti. Vsak verz je maksima, ki dokazuje, še enkrat, da je pesnik svojstveni pričevalec/opazovalec sveta, v katerem živi, in vsega, kar se okoli njega dogaja, najsi bo v iracionalni sedanjosti, težki preteklosti, morda neki razumljivejši (?!) prihodnosti. Odlična.

Odlomek iz knjige

Pesem sebe ubija med kolonami migrantov, ob smradu gorečih teles, v sovraštvu fašizmov, v sluzastem gobcu buldoga, v besu stražarjev,/ ki koljejo z vojaškimi psi. Pesem ne zdrži v tem ponavljanju. Ne živi/ v norosti Stvarnika, ki v Janezovi roki piše Apokalipso in vsili/ človeku satana, da bi z njim prišel do dna, ki se ne konča z vesoljem - onkraj je vsemogočnosti hudega, ki ga ušesa muzikov ne slišijo: / posluh vara od vekomaj - od petja Odisejevih siren. // V samozaprti bubi pričaranih besed postane groza nič. V lepozvočju rim je nič Rižarna, so nič/ svinčene krogle, ki letiho skozi glave osuplih fantov na bazovski gmajni, / in nič postanejo bodeče žice, na katerih visijo otroci in mlade srne./ Med kosmiči glasa se vse zdi igrača lepe večnosti, a je le črn volk, / ki v tuljenju preži, da se kletka odpre in zasadi zobe v čuvaja.

Ključne besede: POEZIJA

Prispeval/-a: Patricija Dodič , Kosovelova knjižnica Sežana
Objavljeno: 12.6.2017 14:27:04
Zadnja sprememba: 13.6.2017 11:49:30
Število ogledov: 1050