Dobre knjige
4626 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Čivk duše Očem prijazna knjiga
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Ace Mermolja

Čivk duše

Volčji Grad, Sfera, 2017

Št. strani: 120


Žanr: pesem

Narodnost: slovenska književnost, italijanska književnost

"Zato se vračam k potovanju, / da v nekem jarku, / neki dan, / oddam življenje: / ta rahel pičkin dim, / to malo kletev, / ki so mi jo prevajali / kot žetev."

Precej drugačna pesniška zbirka od ostalih, izdanih zadnje čase, saj na videz spominja na klasične izdaje, po katerih se človeku stoži po tolikem času drugačnosti. Novonastala zbirka v novonastali založbi Sfera. Kvalitetna, šivana, lična, s polkrožnimi robovi na zavihkih, skratka takšna, ki bralca pritegne že zaradi videza samega. Razmišljujoča, prepletena z vsevstranskimi spraševanji o estetiki, etiki, pesništvu, današnjosti, še čem. Avtor je radikalno iskren, kot zna biti, nekonvencionalen, lucidno moder, pristen. Svet, ki ga opisuje, je svet za rešetkami norišnic, je svet, ki si natika večerne čeveljce, da bi z njimi hodil po odtisih trupel, sicer pa ostaja Mermolja zvest kraškemu v sebi in opisovalec sveta trpečih v preteklosti, in tistih v sedanjosti, kot so migranti. Vsak verz je maksima, ki dokazuje, še enkrat, da je pesnik svojstveni pričevalec/opazovalec sveta, v katerem živi, in vsega, kar se okoli njega dogaja, najsi bo v iracionalni sedanjosti, težki preteklosti, morda neki razumljivejši (?!) prihodnosti. Odlična.



Odlomek iz knjige

Pesem sebe ubija med kolonami migrantov, ob smradu gorečih teles, v sovraštvu fašizmov, v sluzastem gobcu buldoga, v besu stražarjev,/ ki koljejo z vojaškimi psi. Pesem ne zdrži v tem ponavljanju. Ne živi/ v norosti Stvarnika, ki v Janezovi roki piše Apokalipso in vsili/ človeku satana, da bi z njim prišel do dna, ki se ne konča z vesoljem - onkraj je vsemogočnosti hudega, ki ga ušesa muzikov ne slišijo: / posluh vara od vekomaj - od petja Odisejevih siren. // V samozaprti bubi pričaranih besed postane groza nič. V lepozvočju rim je nič Rižarna, so nič/ svinčene krogle, ki letiho skozi glave osuplih fantov na bazovski gmajni, / in nič postanejo bodeče žice, na katerih visijo otroci in mlade srne./ Med kosmiči glasa se vse zdi igrača lepe večnosti, a je le črn volk, / ki v tuljenju preži, da se kletka odpre in zasadi zobe v čuvaja.



Cobiss povezava


Ključne besede: POEZIJA


Prispeval/-a: Patricija Dodič , Kosovelova knjižnica Sežana
Objavljeno: 12.6.2017 14:27:04
Zadnja sprememba: 13.6.2017 11:49:30
Število ogledov: 1541



Kritike

»Smrt ubežnikov ni dosegljiva


z igrico podob


in z na dotik občutljivo


računalniško črkovnico.«


 


Čivk duše, Mermoljeva enajsta pesniška zbirka, za njo je izdal še Lukov greh (2021) in Preme in prelomljene vrstice (2022), se kljub širokemu motivno-tematskemu zamahu in poglobitvi v družbene probleme našega časa in prostora bere kot docela osebno-izpovedna zbirka. Pred nami je nekakšen pesniški obračun s svetom zunaj in znotraj izpovedovalca. Vidik kritičnega soočenja podčrta že sam naslov zbirke, ki je aluzija na družbeno omrežje, prvenstveno namenjeno izražanju političnih prepričanj in stališč. Toda Mermoljev čivk se ne le formalno, pesmi namreč močno presegajo 280 znakov, temveč s tem, ko osti v enaki meri kot navzven zabada navznoter, v lasten lirski subjekt, zlasti vsebinsko temeljno odmakne od uzanc omenjene platforme.


Zbirko začenja pesnitev Canto s podnaslovom Čik z Ezro Paundom, ki razgrne pesniški način in tematski lok: »Lahko umetnost predstavlja svet, ko le-ta postane neuprizorljiv, / od črvov razžrt kadaver v vojaški mrtvašnici?« Izhodiščna dilema o tem, ali je sploh še mogoče/vredno pesniti, ko (v) svetu vlada zlo, je premišljena skozi Poundovo usodo vnetega podpornika fašizma, kasneje zapornika oziroma v psihiatrični ustanovi hospitaliziranega umetnika. Izhodiščna polemika z Ezro Paundom je hkrati tudi pesnikov razmislek o lastnem pesniškem poslanstvu oziroma njegovi odrešenjski moči: »Je pesništvo lok ali lek, vrtanje ali otroški vlak s svojimi pravljicami? / Morda je le odmik od brezna, posebna tehnika za odstranitev ali skok nazaj / v raj praspomina, med prve črke na koži grešnega jabolka.«


To konfliktno, nevralgično izhodišče zbirke, ki prevprašuje oziroma išče smisel in poslanstvo umetnosti in umetnika kot takega, niti v nadaljevanju ne doseže pomiritve. Pesmi še naprej vznikajo v prekrižanju perspektiv, v soočenju zanikujočega in naravnost (v zlo) zročega pogleda, v premisleku o (ne)umestnosti in (ne)moči pesništva/pesnika ob dejanskem trpljenju: »Izven mojega poletnega početja, / izven črkovanja s slepimi prsti / na tisoče nog zdaj / stopa po bodečih žicah, / na tisoče ust lovi / med ribami rezino zraka / in lega kot meduzine tipalke / med mesojede alge.«


Tragediji migrantov, ki jih v pesmih uzremo kot del naših življenj, se pesnik približuje v drugem razdelku, in sicer skozi tipične prizore begunstva (»otrok z jutrovega, izpljuvan iz gumenjaka«, »se fantič s temnimi očmi / razstreli v polnem avtobusu«, »/n/a robu gozda, onkraj ravnice / plapola za mrežo šotorišče« ipd.), ki jih umešča v premisleke o širšem (družbenem/političnem/zgodovinskem) kontekstu. Nekaj pesmi se prelevi v pravcate balade, med katerimi izstopa pesem V noč. V njej Mermolja na primeru družine, ki migrante doživlja kot nevaren volčji trop, razdre mehanizem prastrahu (»preplah je domačim zmlel um in tujim up«), ki človeka/človeštvo peha v vedno novo tragedijo: »Zasopli in divji ne vidijo, kako jim v shrambah / zmanjkuje krompirja in repe in kako / nad domačo mizo pleše zelena / silhueta lakote, ki je bila prej ob gozdu. / Tudi iz domačij bodo romale kolone, / zlomljene od mraza, in bile drugje tuje. /…/ Vsi smo selivci / in na razparano žimnico / se volkodlak zlekne / z otroki v trebušnem valjarju.«


Od migrantstva se pesemski fokus počasi zoži na lokalno skupnost, domače okolje Trsta, Krasa ipd. in tudi v teh pesmih kritična ost ne otopi, pesnik temeljito pometa tudi pred lastnim pragom. Trpkost se v pesmi, ki denimo obravnava preseljevanje Tržačanov na Kras, stopnjuje vse do sarkazma: »Na robu sveta in kulture so najboljše / dobro zavarovane ograde, tu duša / mirno počiva na ležalniku in gleda zvezde, / saj so med njo in ljudmi stražarji.« Prav (notranje in zunanje) meje, robovi, barikade, okopi se skozi zbirko vse bolj izrisujejo kot temeljna in nikoli presežena pesnikova bolečina, ki navsezadnje izzove ustvarjalno jezo.


Osrednji razdelek tvorijo pesmi-portreti, naslikane usode pa služijo kot izhodišče za premislek o nekaterih drugih perečih problemih našega sveta. Pesem, posvečena vaški posebnici, gospe Kontesi, ki je vse življenje zbirala smeti, tako denimo premišljuje o onesnaževanju (tudi v kontekstu naše minljivosti oziroma samouničevalne narave): »Lesen križ bdi / nad smetmi sveta, / nad večnim robom, / ki je tako blizu, / tako doma, da vsako noč, / še danes v Trebčah in naokoli, / prekrije Kontesin / šal sen ljudi: / spanec s sanjami, / polnimi smeti, / ki gredo vse noči / skozi nas kot procesija / med kupi odvečnosti.« Med izstopajoče pesnitve se uvršča pesem Alkohol, ki beleži izpovedovalčev boj z alkoholizmom, a ne ostaja le v osebnem zarisu, temveč lastno izkušnjo sopostavlja ob bok sotrpinom na odvajanju, s čimer pesem prerašča v kompleksen kolektivni portret, spomin in neke vrste opomin.  


Pesmi, sicer bogato medbesedilne in zvočne, s številnimi notranjimi rimami, raznovrstnimi zvočnimi stiki, se naposled dokončno prevesijo v izpovednost in obravnavo vse bolj intimnega izpovedovalčevega sveta – pesnitvi Domovina, ki je nekakšna pesnikova avtobiografija, s poudarkom na življenju v različnih kulturnih, jezikovnih okoljih, sledi cikel Vračanja. Te lirične refleksije, intimni mini eseji o vrednotah, ljudeh in stvareh, ki so zaznamovale in oblikovale izpovedovalčevo življenje, od knjig, igrač, ljubezni, vere, potovanj vse do sanj ipd., še nadrobneje izrišejo in nekako zaokrožijo pesnikov (starostni) portret.


V Čivku duše je nežna lirika nekoliko zadušena z izrazno robatostjo, trdoto, zaradi katere pesmi dobijo pridih ljudskega oziroma dajejo vtis, kot bi nam s svojim raskavim glasom pel Tom Waits: »Raje delo, tudi če smrdi. // Zato se vračam k njemu: brez pričakovanja in brez občutka, da s fračo streljaš v lastna jajca / za prekleto plačo.« In prav takšna neposrednost, resnicoljubnost in dialoškost, ob kateri se zdi, da smo se s pesnikom znašli na skupnem čiku ali pivu, pesmi s siceršnjim kritičnim uvidom ne le v dogajanje nekega konkretnega mejnega (tudi osebnega) prostora, temveč v človekovo zlo naravo nasploh, pripelje čisto blizu … tudi našega srca.


 


 


 


 


 


 

Diana Pungeršič, 29. november 2022