Dobre knjige
3871 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Pozabljeni sin ali Angel iz Omorine
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Miro Gavran

Pozabljeni sin ali Angel iz Omorine

Ljubljana, Orbis, 2000

Št. strani: 180


Prevod: Janez Kajzer


Žanr: družbeni roman

Narodnost: hrvaška književnost

Pozabljeni sin je prvi roman Hrvata Mira Gavrana, sicer dramaturga po poklicu, ki pa se je povsem in tudi zelo uspešno posvetil pisanju - tako za odrasle kot tudi za mladino. V svojem prvencu se ukvarja s temo, ki je v literarnem svetu še vedno (delo je bilo izdano leta 1989) precej nedotaknjega. Zgodba namreč govori o fantu dvajsetih let, ki je telesno zrel, a duševno hudo zaostal, nekje na ravni desetletnega otroka. Prvoosebna fantova pripoved je, glede na njegovo okrnjeno duševno stanje, posledično formirana v posebnem, njemu lastnem jeziku, ki v obliki dnevniških zapisov sledi toku naivnih misli in drugačnega, morda robnega razumevanja, zaznavanja in razpoznavanja junakovega notranjega in zunanjega sveta. Ko se fant po petnajstih letih, ki jih je preživel v posebnem zavodu in tam prišel do določene poklicne izobrazbe, vrne domov, se prične njegova osebna drama. Sočutno, toplo, ganljivo delo, ki vsekakor, kljub svoji drobnosti, pusti za sabo močan vtis, ko se človek prevpraša in zamisli. Nad marsičem.



Odlomek iz knjige

V ta zvezek si bom zapisoval, kakor mi je naročila vzgojiteljica Ana. Vsak dan zapiši vse, kar se dogaja, je rekla vzgojiteljica Ana. Jaz sem jokal, ona pa je rekla, da se bova morda nekega dne spet videla. Rekel sem, zelo bom srečen, če vas bom spet videl, ona pa je rekla, zdaj boš srečnejši, s svojimi starši boš in z bratom in sestro, kajne da boš srečen, jaz pa sem še bolj zajokal, toda mama je rekla zdaj moramo iti, dala je roko vzgojiteljici Ani, očka pa ni rekel nič, samo v tla je gledal. Jaz pa sem rekel, jaz bi rad ostal tu, vzgojiteljica Ana pa je rekla, dragec, saj veš da si prestar, da ne moreš več ostati tu. Zdaj sem zaslišal nekaj, medtem ko sem pisal prejšnji stavek, nekaj sem zaslišal iz tiste sobe, v kateri sta mama in očka, slišalo se je, da se prepirata, toda nisem razumel, kaj pravita, sikala sta drug na drugega, tako da ni bilo mogoče razumeti kaj. Jaz pa sem sam v svoji sobi, prej nikoli nisem bil sam.



Cobiss povezava


Ključne besede: DUŠEVNA MANJRAZVITOST, PRIZADETOST, V LEPOSLOVJU


Prispeval/-a: Maja M. Gregorič, Knjižnica Logatec
Objavljeno: 1.12.2016 13:24:05
Zadnja sprememba: 1.12.2016 14:39:38
Število ogledov: 1285