Resnica in skrivnostnost (prividnih) sličic

Kalende Milana Vincetiča, mojstrskega pesnika natančno strukturiranih pesniških zbirk, ekonomičnosti jezika za globoke spoznavne fizične in metafizične vsebine, pogosto začinjene in zavite v erotizem, so štirinajsta, zadnja samostojno izdana pesniška knjiga, ki je kakor pesemski knjigi Lakmus (2003) in Raster (2005) izšla pri mariborski Literi. Le dve njegovi pesniški knjigi sta izšli v Ljubljani (Finska, leta 1988 pri SZS Emonica, ter leta 2009 Vidke pri Književnem društvu Hiša poezije), poleg omenjenih v Mariboru so vse druge izšle v Murski Soboti, pri Pomurski založbi in založbi Franc-Franc. Svojo poezijo je poleg antologijskih in revijalnih objav zvrstil v knjige s pomenljivimi in skrbno izbranimi naslovi: Zanna (1983), Arka (1987), Finska (1988), Tajmir (1991), Divan (1993), Tanin (1997), Balta (2001), Lakmus (2003), Raster (2005), Retuše (2007), Vidke (2009), Stajanke (2012), Pristave (2014), Kalende (2016), Pripevi (2017, slovensko-angleško), Kalejdoskop: mapa izbranih pesmi (2017).

Pri Milanu Vincetiču se lahko učimo strukturiranja knjig poezije. Zanj značilno in pomembno je pravljično število sedem. Kakor tudi ustvarjanje domišljijskih pokrajin. Arhitektoniko knjig je vsakič znova zasnoval premišljeno in s svojim slogom. Zanj značilna je pesem, ki knjigo odpira, in pesem na koncu, ki knjigo zapira. Ti dve pesmi lahko beremo kot eno dvodelno, kot pripev in odpev. Vmes se zvrstijo cikli z istim številom pesmi, ki so grajene z istim številom verzov. Tudi v Kalendah je tako; tokrat gre za začetno (Luna bere gor) in končno pesem (Luna bere dol) ter štiri cikle (Prazna luna, Mlada luna, Modra luna, Zadnja luna) po dvanajst pesmi z desetimi verzi oziroma z enajstimi vrsticami skupaj z naslovom. Ta natančna strukturiranost ustvarja občutek simetrije, geometrizma in tudi posebnega reda stvari, poznanega iz kalejdoskopa – vsak nagib da drugo, spet simetrično in geometrijsko sliko. Prav to vpliva pri bralcu na krožno strukturo oziroma posebno doživljanje (časa, prostora). Ritem mu daje erotizem, tako značilen za Milana Vincetiča. Radost in živost kot radoživost ne glede na vse temne lege človekovega bivanja, ki jih pesnik nikoli ne odriva, ampak jim dopusti mesto. Njegov pesniški jezik je v erotičnih legah žgečkljiv, brez evfemizmov, ni nujno, da je bralcu všečen, je njemu lastno sredstvo za upovedovanje resnic, njegova značilna lega, ki ne zdrsne v opolzko. Vse to je izpričano tudi v Kalendah.

Poezija Milana Vincetiča, razpeta med eros in tanatos, se pne od domače železniške postaje prek številnih popotovanj v literarne svetove, od koder prinese le pomenljiv drobec, majhen kamen, pregneten s svojimi rokami, in ga vsadi v svoje pesniško tkivo, ki je vedno asketsko, prečiščeno in umerjeno odmerjeno, skrivnostno, povedno, hudomušno in tudi zastrto in pritajeno žalostno, do priklona modri luni, noči in fantazijskim, od človeka ustvarjenim pesniškim razsežnostim besede. Z lunarnim koledarjem, kakor je Vincetič naslovil zadnjo zbirko, Kalendami, se je sklenil zemeljski krog. (Poleti so pri Beletrini izšle pesmi v slovenščini in angleščini z naslovom Pripevi, v tisku je Kalejdoskop: mapa izbranih pesmi.)

Prav zato si dovolim poleg svoje ocene na tem mestu zvrstiti nekaj fragmentov drugih premišljevalcev o njegovi poeziji. Prevedena je v francoščino, srbohrvaščino, makedonščino, nizozemščino, finščino, madžarščino, španščino, angleščino. Milan Vincetič, pesnik, pisatelj, kritik, esejist, urednik in mentor za poezijo, slovenist, srednješolski profesor, je dobil le dve nagradi, na državni ravni in v Velenju, velenjico, književno nagrado za vrhunski 10-letni pesniški opus, ki jo podeljuje Akademija Poetična Slovenija v Velenju. Torej, leta 2004 je za zbirko Lakmus dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2007 pa nagrado čaša nesmrtnosti. K Lakmusu je recenzent Josip Osti napisal: »Nova knjiga pesmi Milana Vincetiča Lakmus je kljub posebnostim in razlikam strukturalno in vsebinsko nadaljevanje knjige pesmi Balta iz leta 2001, ki je bila nedvomno ena izmed najzanimivejših oziroma najboljših pesniških zbirk v zadnjih letih na Slovenskem. […] [U]spešno upesnjeni spoj uravnovešenih protislovij njegovi poeziji […] daje posebno dimenzijo in ga uvršča med pesnike, ki so spretni vrvohodci med dvema nasprotujočima si svetovoma. Fizičnim in duhovnim oziroma metafizičnim. […] [K]ot z Balto je Vincetič tudi z Lakmusom obogatil sodobno slovensko, posebno ljubezensko pesništvo in spremenil konfiguracijo njegovega zemljevida.«

Preroške za Vincetičevo poezijo pa so besede Daneta Zajca, ki jih zapisal že davnega leta 1988 na hrbtu Finske, misel bi zlahka pripisali tudi h Kalendam: »Dogajanje poezije se godi v polmraku, ko sta si blizu svetova: tisti, ki izginja, in temni, ki nastaja.« Veno Taufer je leta 1997 ocenil: »Knjiga pesmi Tanin ni le dosedanji vrh pesnjenja Milana Vincetiča, marveč tudi eden najuspešnejših in jasno prepoznanih pesniških dosežkov sodobne slovenske poezije.« Peter Kolšek leta 2009 k Vidkam zapiše: »Bistvo Vincetičevega izuma je prav to: komaj nekajzložni verz, ki mu ni treba imeti stavčne strukture, a mu uspe zadržati pomensko samostojnost, podprto z ritmično enoto.« V spremni besedi k Pristavam Barbara Pogačnik oceni: »[D]voumnost predstavlja še eno pohvalno lastnost Vincetičeve poezije: to, da ni kodirana, da ni dokončno določena, da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprti horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo.« Vinko Möderndorfer pa je ob Stajankah napisal: »Ne samo čarobno, ampak čarno – čar pa pomeni nenavadno, izredno lepoto. […] Pesmi so me potegnile v svoj magični ris, kot te lahko potegne samo beseda Mojstra.«

Vincetičev eros, stalnica njegovega pesniškega sveta, je širokega spektra. Tudi kritikom in bralcem je bil nespregledljiv, vendar pretežno omejen na erotiko. V spremni besedi h Kalendam, ki priča o natančnem, prenikavem bralcu in postavlja pesemski knjigi razlagalne kažipote, je Peter Semolič odlično zamejil erotiko in erotičnost s pomočjo francoskega misleca Georgesa Batailla, ki pravi, da je erotizem tista sila, ki omogoči človeku, da preseže lastno smrtnost, da se vsaj za hip dotakne večnosti, da vsaj za trenutek izstopi iz profanega časa in vstopi v sveti čas. Vso pesniško pot se je Vincetič namreč ukvarjal s časom in tudi Kalende se odprejo z Borgesovim citatom o času: »Čas je spomin in čas je pozaba.«

Vrnimo se na začetek. Nekje v Zanni (na str. 67), samostojnem prvencu, deželi bitij, ki jih otroci potrebujejo in so njihovi namišljeni prijatelji, vodniki ali angeli varuhi, preberemo: »ptiči so vendar / blazno mrtvi ljudje«. Že na začetku pesniške poti je Vincetič tematiziral nečlovečnost; zavest o totalni ogroženosti in totalni nemoči človeka je upodobil s presunljivimi pesmimi o nedolžnih otrocih, ki so brez obrambe izročeni smrti. V zadnji, Kalendah, spregovori o nočnih, temnih straneh, o realnem in domišljijskem svetu, takem, kot je, doživet ponoči, v odsotnosti svetlobe, sonca in racionalnega. Vselej, ne le tu, nezateženo, nemorbidno. Nasprotno, z neko zastrto žalostjo, erosom in hudomušnostjo. Ponekod se opazi tudi zasmehljivo nežnost, sproščenost, humor, šaljivost kljub resnim temam v globini.

Poezija Milana Vincetiča je prepojena z izvirnim besediščem, najdemo neologizme, obenem pa številne stare izraze, ki jih iz nevednosti lahko doživljamo kot lokalizme, in tudi narečne izraze. Drobno, gibko, večdimenzionalno je Milan Vincetič brusil »ljubezen« v pesem. Njegov pesniški naklon se resda središči ob ljubezenski, tudi erotični tematiki in dobrih upodobitvah čustev, vendar se razrašča predvsem – in to je treba poudariti – v spoznavno, poezijo modrosti. Njegova značilnost je tudi izrazit ritem, pogosto, kot da zgledujoč se pri ljudski pesmi, obrednih obrazcih, molitvah, izštevankah, otroških igricah.

Težko je liriku zaobiti lirične teme ljubezni, življenja in smrti. Niti Milan Vincetič jih ni. Odzvanjajo mi Kovičeve besede iz leta 1983: »Pesnikovo erotično približevanje svetu je plaho in negotovo, v njem je nenehno prisotna zavest o minljivosti, o kratkotrajnosti dosegljivega in doseženega. Še več, lirski subjekt se zaveda, ali boje rečeno občuti, da se v darovih, ki mu jih svet nakloni, skriva kal uničujočega, kal smrti, ki je ni mogoče preseči.« Približevanje svetu v Kalendah nikakor ni plaho, je pa močno erotizirano. Pred bralcem se zvrsti petdeset sličic kot prividov v deželi, ki je in je hkrati več ni. Luna, ki povzroča plimovanje, nemara vpliva tudi na človeka, čigar sedemdeset odstotkov telesne teže predstavlja prav voda. Glede na to, da je vsa knjiga zavezana luni, je bralec kot mesečnik, ki potuje po tem obodu med »je« in »ni«. Pesmi, ki imajo za naslov večinoma osebe, bodisi literarne like, osebna imena iz umetnosti in znanosti bodisi poklice, učinkujejo kot podobe. Na prvo, včasih (zaradi specifičnih, manj pogostih besed) tudi zatikajoče se branje delujejo samo domiselno hudomušne, pri večkratnem pa se zastrejo s skrivnostnostjo in odprejo v globino. Bralca prestavijo v tisti vmesni čas, ki ga je omenil Kovič, in vmesni prostor – v nerealno deželo, v kateri se razkrivata resnica in resničnost. Zame izstopajoča je pesem Tesač.

Pogosto slišim o »težavi« vstopanja v pesemsko besedilo, ki ga omenjajo nekateri bralci, bolj naklonjeni komunikativni, narativni poeziji. Ena od ikon umetniškega filma, ki ga je Milan Vincetič tako rad raziskoval, Andrej Tarkovski, je nekoč dejal: »Če ne čutiš, ni kaj razumeti.« Tako pač je. To pove več o bralcu kot o pesmi. Pesem je in bralec lahko vstopi vanjo, se ji vsaj približa, ni nujno, da zlahka, ni nujno, da je lahkó. Zlahka pridobljeno, hitro pozabljeno … nekako tako. Ni naloga pesmi, da komunicira, nagovarja. Poezija ne služi.

Petra Koršič, 19. december 2018