Dobre knjige
3017 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Pianistov dotik E-knjiga
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,0
Št. ocen:3









Mirt Komel

Pianistov dotik

Novo mesto, Goga, 2015

Št. strani: 186


Zbirka: Literarna zbirka Goga
Žanr: filozofski roman

Narodnost: slovenska književnost

Filozofski roman o genialnem newyorškemu pianistu

Roman ne bo pritegnil le ljubiteljev glasbe, ki bodo v imenu protagonista zaslišali zven slavnega Glenna Goulda. Prvenec Mirta Komela je pisanje o glasbi na način soroden glasbi, predvsem pa je izvirna filozofska študija, ki nam odstre nenavaden pogled na nekaj tako primarnega, kot je dotik. V določenem trenutku življenja ekscentričnega pianista, usodno odvisnega od klavirskih tipk, se razvije fobija pred dotikanjem. To je le ena izmed problemskih plasti fabule tega kompleksnega romana, skozi katerega se sprehajamo težavno, raziskovalno, navdušeni, kot po stranskih ulicah bleščečega velemesta.



Odlomek iz knjige

Naenkrat mu je spoznanje padlo na pamet z briljanco rezila giljotine, dotična vprašanja pa so ga doletela kot rafal svinčenih krogel strelskega voda: Ničesar se ne morem dotakniti! Kako bom prižgal? Kako bom jedel in pil? Kako bom spal in sanjal? Kako bom ljubil... in kako bom glasbil?! Če bi lahko kdo prisluškoval njegovim mislim, bi brž ugotovil, da ga je najprej resda zaskrbelo za tiste najbolj neposredno nujne reči v življenju (kajenje, odžejanje, prehranjevanje), šele zatem pa za tiste s stališča življenja qua življenja nepotrebne, odvečne, moteče (sanjanje, ljubljenje, glasbljenje). Toda z nekega precej manj maslenega stališča, ki naravnost nasprotuje Maslowu, temu ekonomsko-eklesia-ciničnemu apologetu tako imenovanega zdravega razuma, se vrstni red sicer ohrani, hierarhija vrednot pa obrne na glavo v stojo, ki bo marsikoga spominjala na cirkuško točko: prehranjevanje in ustrezno sranje in scanje se izkažejo za najmanj pomembno zadevo, ki nas druži tako z rastlinami kot z živalmi, igranje klavirja pa za eksistencialno tako pomembno stvar, da bi brez tega glaglol živeti ostal mrtva črka na papirju slovarja knjižnega jezika. (str. 148-149)



Cobiss povezava
Pianistov dotik - Biblos


Glej tudi

link Bukla
link LUD Literatura
link Založba Goga
link pogledi.si
link Radio Študent
link Manca Košir


Predmetne oznake: Roman


Prispeval/-a: Ana Trifunović, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 23.5.2016 12:43:42
Zadnja sprememba: 15.6.2018 13:19:00
Število ogledov: 1769



Kritike

Na tanki liniji (glas)biti

Ko sem pred nekaj leti delala intervju z Zakirjem Hussainom, glasbenim genijem, enim najpomembnejših tablistov nasploh, zagotovo pa najpopularnejšim na svetu - glasbeni kritiki opisujejo njegove koncerte kot naravnost genijalne, njegovo igranje pa kot najspretnejše, z nezmotljivo intuicijo, virtuoznim znanjem in nepredstavljivo improvizacijsko širino -, je na vprašanje, kako je možno pri veliki količini zahtevane discipline in nenehnem piljenju tehnike igranja prebuditi dušo instrumenta, oziroma, kako je slednjemu dovolil, da mu je predal to, kar se ima zgoditi med glasbenikom in instrumentom, in kdaj se je zgodil ta spoj, odgovoril: »Videti moraš, ali te bo inštrument sprejel, ali bo duh inštrumenta rekel ja. Le če imaš rad svoj inštrument, če to, kar počneš, počneš z ljubeznijo, če pokažeš to ljubezen, se lahko zgodi ta spoj. Biti moraš sposoben izraziti to svojemu inštrumentu. Ko igranje postane tvoje življenje in to razložiš duhu znotraj inštrumenta, ko mu pokažeš svojo ljubezen, veselje, ki ga občutiš, ko se ga dotakneš. Če ne čutim veselja in sreče, ko se dotaknem svojega inštrumenta ali ko sem blizu njega, se tudi inštrument ne bo počutil srečnega biti ob meni, ne bo mi odgovoril. Imel sem srečo, da sem zmeraj, od vsega začetka, čutil to veselje, ljubezen do svojega inštrumenta. Pogosto sem spal s tablo ob strani in včasih sem se zbudil sredi noči ter igral. Vedno, ko sem prišel domov, sem sedel k tabli, ker sem se tako počutil udobno, lepo. Užival sem v svojem spoju, v svoji poroki z inštrumentom. To je bilo zame nekaj posebnega in želel sem to občutiti vsak dan. Včasih je inštrument odprl svoje srce in ko se je to zgodilo, je bilo tako, kot da je spregovoril njegov duh. Takrat se mi je odprl popolnoma drug, nov svet in dojel sem, kako se potopiti v tablo in kako mi bo tabla lahko odgovorila. To je neprecenljiv in globok preplet, za katerega je vredno živeti.«

Odgovor navajam v celoti zato, ker nazorno sovpada z vsaj eno izmed niti Pianistovega dotika, romanesknega prvenca Mirta Komela, pisatelja, filozofa, predavatelja na Fakulteti za družbene vede in Filozofski fakulteti ter - četudi sam to oznako odklanja - vsaj malo tudi pianista. Osrednji lik Gabrijel Goldman, ki je literarni hommage znamenitemu in ekscentričnemu kanadskemu pianistu Glennu Herbertu Gouldu (1932 – 1982) - na dan, ko to pišem, je pred natanko tremi desetletji zapustil ta svet -, je namreč eden tistih glasbenih genijev, ki doživi omenjeni spoj, za katerega pa plačuje visoko ceno. Na pogled morda nenavadna primerjava med tablistom in pianistom dobi smisel ob dejstvu, da se oba inštrumenta igrata s prsti in da je tudi tabla, najbrž najvišje cenjeno, zagotovo pa najzahtevnejše indijsko tolkalo, razen ritmičnih sekvenc sposobna ustvariti tudi zvok. Oboje je seveda odvisno od stopnje virtuoznosti glasbenikovega genija, njegovega dotika s prsti.

Roman, ki bi mu lahko rekli roman o glasbi ali roman o dotiku, še najraje pa roman o odsotnosti dotika, gradita dve fabulativni liniji, ki se ob koncu s simpatično dramaturško prepričljivostjo spojita v eno. Goldman vstopi v zgodbo na bolniški postelji newyorške bolnišnice, kjer pristane po nenadnem kolapsu, ki mu zdravniški svet ne najde ne vzroka in ne imena. A enako kot vzrok - ki je, paradoksalno, in zgovorno, bolj kot s »fizičnim« razložljiv z »metafizičnim« jezikom -, je tako zanj kot za zgodbo pomembna posledica; pianist odtlej trpi za fobijo pred dotikom. Zanjo niti ni kriv (prvi) ljubezenski dotik, ki je znenada usahnil in v precejšnji meri zmedel pianista, čigar prsti so dotlej, in potlej, božali zgolj črno-belo tipkovnico, privlačni romaneskni nedorečenosti navkljub se bolj zdi, da so omenjeno fobijo sprožili dogodki pred Goldmanovo izgubo zavesti. Dogodki, povezani s pismom pravkar umrlega Goldmanovega učitelja, enorokega pianista Aleksandra Savskega, čigar omenjeno pismo je učenec našel ob nesrečnem (in simbolnem) razbitju podedovanega klavirja in ki je v njem vzbudil nerazložljivo zmedo, nekakšen notranji kolaps. Edino, česar se iz nenadne anonimnosti v svet »prepoznavne«, »etablirane« in »vzvišene« umetnosti prerasli Goldman lahko dotakne, ki se ga mora dotikati, je njegov klavir.

Zgodba, katere druga linija, izmenjujoče prepletajoča se s prvo, postopno razkriva mladega Goldmana, čudežnega dečka z izjemnim glasbenim talentom, ki, kot običajno, preraste v introvertiranega, čudaškega genija, ne daje enoznačnega odgovora na vprašanje o razlogih glasbenikove nenavadne fobije. Premišljeni, domišljijsko bogati in nepredvidljivi, v številne stranpoti speljani opisi ponujajo več možnosti, pri katerih ne gre za njihovo »resničnost« ali »neresničnost«, česar se zavedata tako Goldman kot njegov bralec. Gre bolj za odslikavo paradoksalnosti umetnosti oziroma širše, paradoksalnosti sveta in posameznika v njem. Slednji je - v prepričanju lastne svobode marionetno voden precej bolj, kot si je pripravljen priznati -, odvisen tako od lastnih frustracij kot zunanjih sil, ki uravnavajo njegovo življenje. Svoboda je iluzija, ki jo prikriva na različne načine, tudi z umetnostjo. Ob tem so družbeni dogovori z vsemi (ne)prijaznimi priveski vred zgolj orodja, ki naj bi pomagala zaobiti to iluzijo, a jo bolj kot to zgolj podčrtujejo.

Medtem ko je fabulativna nit s prepletajočimi se elementi ljubezenskega, filozofskega, detektivskega, razvojnega in še kakšnega romana tako rekoč neusahljivi vir interpretativnih možnosti in kot taka ponuja vznemirljivo branje predvsem za literarne sladokusce, je slogovna plat tista, ki povzroča zadržke. Daljše filozofske digresije, artificielno skonstruirani preskoki v času, mestoma rimani stavki (slednji so še najbolj moteči) delujejo arhaično, ponekod tudi tuje in se tu in tam nagibajo k patetičnosti. Pa vendar, če mi je ob prvem branju to delovalo kot tujek, sem ob ponovnem prebiranju romana do teh mest zavzela distanco in si dovolila, da so me zabavala. Ter si hkrati še vedno nisem mogla kaj, da ne bi pomislila na manko doslednejšega uredniškega pristopa k romanu.

Kljub omenjenim zadržkom na slogovni ravni je to, kar me najbolj navdihuje v tem romanu, do bolečine natančno pregnetena tista nevarna hoja po robu, večno hrepenenje med izpolnjenostjo in težkim občutenjem njene nedosegljivosti, za hip ulovljeni spoj umetnika in njegovega inštrumenta, pa naj je to glasbilo ali pero ali kaj tretjega, večno nihanje med biti in ne-biti, ki se lahko dogaja zgolj v globoki samosti in odmaknjenosti, »čudaškosti« in »neprilagojenosti«, na tanki liniji med užitkom in trpljenjem, prividom in resničnostjo, lepoto in ničem. Takrat, ko spregovori duh in »se odpre popolnoma drug, nov svet«, ki povzroči »neprecenljiv in globok preplet, za katerega je vredno živeti«.

Jasna Lasja, 16. december 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.