| Žanr | življenjepis / biografija |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Nazarje, 2015 |
| Založba | Samostan Brezmadežne sester klaris |
| Prevod |
Helena Reberc Vera Lamut |
Pisateljica Danièle Gatti, rojena v Franciji, je mama štirih otrok in profesorica francoščine v Francoski Polineziji na Tahitiju. Živi blizu samostana sester klaris.
V prvi knjigi je pisala o življenju francoske klarise Marije Celine. Ko je raziskovala in iskala pričevanje čudeža, ki je potreben za kanonizacijo sestre Celine, jo je pot pripeljala v Slovenijo. Sestre klarise v Nazarjah, Zagrebu in Splitu so ji pripovedovale o življenju Marije Kozina, ki je kot otrok čudežno ozdravela na priprošnjo s. Marije Celine. V knjigi je čutiti, da je avtorica vzljubila Slovenijo, njene naravne lepote in preproste ljudi. Spremljala sta jo mož in prijatelj, ki sta imela tudi vlogo prevajalcev. Z njuno pomočjo je pisateljica kljub nepoznavanju slovenskega jezika lahko razumela pričevanja in spomine klaris, ki so sestro Imakulato (Marijo Kozina) osebno poznale, marsikaj pa je v svoji tenkočutnosti tudi intuitivno dojela. V zelo lepem jeziku je orisala podobo te izjemne, svetniške žene, njene preroške sanje, ki so se čudežno uresničile tudi zaradi njene občudovanja vredne vere. Obenem izvemo veliko o zgodovinskih dogodkih v predvojnem času, v času med in po 2. sv. vojni.
To je torej tudi zgodba o ustanavljanju samostana, ki je omogočil sestram klarisam, da so se vrnile v Slovenijo.
Prevod dela: Les deux songes de Marija Kozina.
Objavljeno: 19.04.2016 08:29:02
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:50
Prve sanje so bile srhljivo videnje, nočna mora. V domači hiši so na tleh v mlaki krvi ležala trupla njenih staršev in brata Janeza. Njihovi obrazi so odsevali nasilnost udarcev, ki so jih prejeli. Videnje je bilo neznosno.
Druge sanje so bile polne svetlobe, polne notranjega veselja. Široka dolina, po kateri sta tekli dve reki, in hrib, ki se je dvigal ob njunem sotočju, na obzorju pa so se dvigale gore in smrekovi gozdovi… Na hribu je stal samostan in zaslišala je glas: “Nekoč bo to tvoj dom.” (str. 27)
Situacija se je zaostrila: partizani so bili vse bolje organizirani, zaprli so območje, kamor nihče ni mogel vstopiti brez dovoljenja. Zelo grobo so aretirali kakih petnajst ciganov, ki so potovali v karavani brez uradnih dokumentov, in jih odpeljali v gozd pod Boncarjem. Mlade in stare, matere z dojenčki v naročju, otroke, ki so se držali za krila svojih mater, so postavili na rob jame, ki so jo izkopali, in jih drugega za drugim postrelili. Trupla so popadalav jamo; takoj za tem pa jih je prekrila prst. (str. 42)
Naslednji dan so na smrt obsodili osnovnošolsko učiteljico, ki je bila v devetem mesecu nosečnosti. Njen edini zločin je bil ta, da je odkrito priznala svojo vero v svojem delovnem okolju, ki je bilo močno povezano s komunisti. Zaman je moledovala, naj jo ubijejo potem, ko se bo njen otrok rodil. Sama si je morala izkopati grob, ki je postal tudi grob njenega nerojenega otroka. (str. 43)
Knjigo sem dobila v roke po naključju. Prvi del je kar težak za brat- vojni zločini in to. Vendar, ko sem se prebila ” čez barikade”, je konec navdihujoč. Za moj okus vrhunsko branje.