Angeli vesolja

Ljubljana, Sodobnost International, 2011

Št. strani: 184

Prevod: Tanja Ahlin

Zbirka: Horizont
Žanr: novela

Narodnost: islandska književnost

Paul se je rodil v času burnih političnih dogodkov, njegovo prihodnost pa so napovedale že sanje njegove mame. V najstniških letih se pri njem pokažejo prvi znaki shizofrenije. Pristane v reykjaviški psihiatrični bolnišnici Klepp. Tu se njegova bolezen še okrepi. Spoprijatelji se z drugimi bolniki, ki imajo različne motnje, stanja in bolezni. Skozi Paulove oči spoznamo vsakdanjost v psihiatrični bolnišnici. Zgodba je polna topline, malček otožna, poetična, s kančkom tenkočutnega humorja, ne manjka razmišljanj o življenjskih resnicah in usodah ter slutnji nečesa onstran. Ob izidu je bilo delo razglašeno za najboljši roman leta, dve leti kasneje pa je avtor prejel prestižno nagrado Nordic Council's Literature Prize. Po knjigi so posneli tudi film.

Odlomek iz knjige

Seveda resničnost razumem tako slabo kot ona mene. V tem pogledu imava račune poravnane. A kljub temu mi ne dolguje nobene razlage in jaz sem ji plačal, kar sem ji bil dolžan. Seveda bi bilo fino, če bi lahko preprosto odgovoril kot Hegel, ko so mu povedali, da se njegove teorije ne ujemajo z resničnostjo: Uboga resničnost, prav smili se mi. Takšne stvari lahko napišejo pesniki. Takšne stvari lahko rečejo filozofi. A mi, ki smo zaprti v bolnišnice in pridržani v institucijah, nimamo nobenih odgovorov, ko se naše zamisli ne skladajo z resničnostjo, saj imajo v našem svetu prav drugi ljudje in samo oni vedo, kaj je prav in kaj narobe. /.../ Seveda dobro poznam splošno priznano teorijo, da je nemogoče povedati svojo življenjsko zgodbo, ne da bi vanjo vključili svoji babici in po možnosti tudi prababici. Zato se pogosto zgodi, da ljudje napišejo avtobiografijo v več knjigah, a se rodijo šele v drugi ali tretji od njih. Sam bi raje rekel, da nihče ne bi smel napisati avtobiografije, dokler se njegovo življenje ne konča. Posledično nisem privrženec najbolj razširjene oblike avtobiografije na Islandiji, v kateri so junaki na koncu knjige še kako živi in živahni ter se ošabno odmajejo z odra kot napihnjeni predsedniki vaške župnije. Tudi prepričanje, da se Islandci tako zelo zanimajo za svoje družinsko ozadje in rodovnik predvsem zaradi instinktivnega zanimanja za svoj izvor in okoliščine drugih ljudi, je le iluzija. Mislim, da zanimanje za rodovnik na Islandiji izvira iz pomanjkanja dreves. Ker je dreves tako malo, se ljudje zatečejo k družinskim drevesom in si poiščejo gozdove med svojimi predniki ...