Preživela, da pričujem : kako sem med ruandskim holokavstom odkrila Boga

Nato sem molila za morilce, da bi vstopili v mogočno Božjo svetlobo in bi jih Njegova ljubezen spremenila: Dotakni se jih s svojo ljubeznijo, Bog. Le na ta način bodo izpustili mačete in padli na kolena. Prosim, Bog, naj nehajo moriti. Odpusti jim. /…/
“Kje je tvoja čedna sestra?” so morilci vprašali mojega brata. “Kje je Immaculée? Videli smo trupla ostalih ščurkov iz tvoje družine, toda z njo se še nismo pozabavali … Kje je ona? Povej nam in pustili te bomo oditi. Če nam ne poveš, si bomo vzeli celo noč za ubijanje tebe. Povej nam, kje je Immaculée, in te pustimo oditi.”
Damascene jih je pogledal iz svojega razbitega, oteklega obraza in se – kakor vedno – postavil zame: “Tudi če bi vedel, kje je moja sestra, vam ne bi povedal. Nikoli je ne boste našli. Pametnejša je od vas vseh skupaj.”
Tolkli so ga z ročaji mačet in se mu rogali: “Je tako pametna, kot si ti? Imaš magistrski naslov, pa smo te vendar ujeli. In zdaj nam povej, kje se skriva tvoja sestra!”
Damascenu se je uspelo še enkrat postaviti na noge, nato se je morilcem nasmehnil. Njegova neustrašnost jih je zmedla. Umorili so veliko Tutsijev in vsakokrat uživali, ko so jih slišali prositi za svoje življenje. Damascenova umirjenost jih je prikrajšala za ta užitek. /…/
“Nadaljujte,” je rekel. “/…/ Danes je prišel moj dan, da grem k Bogu. Čutim ga povsod okrog nas. /…/ Pomilujem vas, ker morite ljudi tako, kot bi šlo za kakšno otroško igro. Umor ni igra: če užalite Boga, boste plačali za svojo zabavo. Kri nedolžnih ljudi, ki ste jih posekali, vas bo zasledovala do vašega sodnega dne. Toda jaz molim za vas … Molim, da bi uvideli hudo, ki ga delate, in prosili Boga odpuščanja, preden bo prepozno.”
To so bile zadnje besede mojega brata. Čeprav nič ne more odvzeti bolečine zaradi okrutnega umora, sem ponosna, da se je morilcem postavil nasproti in umrl z istim dostojanstvom, s katerim je živel.
/…/
Pozneje sem izvedela, da se je eden izmed morilcev zlomil in več dni po umoru prejokal. Nenehno je govoril o vsem, kar sta on in Damascene počela skupaj /…/. Mučile so ga misli na dobroto, ki jo je moj brat izkazoval njemu in vsem drugim fantom, ki sta jih poznala.
“Nikoli več ne bom ubijal,” je rekel. “Vedno bom imel pred očmi Damascenov obraz. Njegove besede me bodo vedno žgale v srcu. /…/”



“Mislila sem, da se ti je pomračil um, da si jim odpustila, Immaculée … Toda bolečina in zagrenjenost, ki ju že enajst let nosim v srcu, me bosta ubila. Tako dolgo časa sem bila tako hudo potrta, da nimam več moči za življenje. Toda jaz še vedno slišim ljudi govoriti o tem, kako si ti odpustila morilcem tvoje družine in zaživela na novo … Tudi jaz se moram naučiti, kako naj se odpovem svojemu sovraštvu. Moram na novo zaživeti.”