Dobre knjige
2968 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Sanje v megli
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:3









Jurij Ritheu

Sanje v megli

Murska Sobota, Pomurska založba, 1988

Št. strani: 382


Prevod: Janez Stanič


Zbirka: Mostovi
Žanr: družbeni roman

Narodnost: druge književnosti

Čudovita zgodba o prvotnih prebivalcih Čukotskega polotoka

Čukči živijo na skoraj nenaseljenih prostranstvih Čukotskega polotoka na skrajnem SV delu Azije. Imajo svoj poseben jezik, kulturo in način življenja, ki temelji na reji severnih jelenov in lovu na morske sesalce. Jurij Ritheu je eden redkih Čukčev, ki je imel priložnost iti v šole. Končal je jezikovni študij na posebnem oddelku leningrajske univerze, ki je namenjen posebej šolanju pripadnikov malih sibirskih narodov. Nato je med Čukči zbiral ljudsko izročilo, besedišče, se ukvarjal s slovnico in učbeniki. Kmalu je začel tudi sam pisati – najprej v maternem jeziku, nato v ruščini. Je izjemno nadarjen in zelo ploden pisatelj, ki je napisal več deset romanov ter številne povesti in novele. Roman Sanje v megli je doživel več prevodov v tuje jezike. Zgodba pripoveduje o kanadskem mornarju, ki se ob bregovih Čukotke ponesreči, nato pa ostane med Čukči in začne spoznavati svet polarnih lovcev, njihovo življenje, navade, mišljenje in vrednote. Slednjič se odloči, da bo ostal med njimi in se ne bo več vrnil v nekdanji »civilizirani« svet. Pisatelj spretno sooči bralca z dvema popolnoma različnima svetovoma: arhaično družbo arktičnih lovcev in modernim svetom belega človeka. Skozi mojstrske opise narave, značajev in dogodkov spoznamo tudi materialni in duhovni svet starodavnega ljudstva.



Odlomek iz knjige

»Zahotelo se nam je živeti drugače, kot ukazuje narava,« je nadaljeval Orvo. »Tudi meni se je dogajalo, kot da mi je pred očmi zrasel mavrični oblak. Nisem več pravilno videl. Saj pa je tudi vse šlo dobro – zdelo se je, da je ob bregovih več živali kot prejšnja leta, morje nam je pogosto darovalo ritlju, imeli smo srečo pri lovu in pri stikih z belci… Celo bolezni so se nas že nekaj let izogibale… Zdaj pa je prišla kazen za naše grehe… Kar pomnim, se je že večkrat tako zgodilo. Spočetka gre vse dobro in začne se tako živeti, da se celo trhlim starčkom, ki jih že zdavnaj čakajo oblaki, prav nič ne mudi oditi s sveta. Jarange so polne veselja, shrambe pa mesa in masti. Ljudje se pogosteje zbirajo, da bi veselo praznovali, kot da gre za svete žrtvene obrede in človek začne verjeti, da je najmočnejši, najpametnejši in edini gospodar na svetu. Nekaj časa tako tudi je. Potem pa narava, Narginen, Zunanje sile, poberejo vse odvečno, tudi ljudi, ki se niso rodili iz potrebe, ampak iz pohote; pošljejo bolezni, lakoto in uničijo zaloge hrane, ki v človeku rojevajo lenobo. Vidiš, s takimle viharjem Zunanje sile odnesejo vse, kar bi človeka lahko dvignilo nadnje… Narginen nas opominja: tu sem jaz gospodar in samo po moji milosti človek lahko živi tu…«



Cobiss povezava

Glej tudi

link http://www.kss-ess.si/2014/02/jurij-ritheu-sanje-v-megli/#.VNoDFCy9GJA




Prispeval/-a: Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola
Objavljeno: 10.2.2015 14:01:19
Zadnja sprememba: 18.6.2015 13:30:00
Število ogledov: 3181