Moj brat lovi dinozavre

Ljubljana, Vida, 2023

Št. strani: 247

Prevod: Tatjana Šivic

Žanr: mladinski roman, avtobiografski roman

Narodnost: italijanska književnost

"Smejejo se nam, ker smo drugačni, mi pa se bomo smejali njim, ker so vsi enaki."

Giacomo je leta 2015 na platformo You Tube objavil kratki video z naslovom The Simple Interview. Posnela sta ga skupaj s svojim mlajšim bratom Giovannijem, ki je drugačen, ima namreč dodaten kromosom, Downov sindrom. Posnetek je doživel veliko odmevnost med ljudmi, Giacomo je napisal še knjigo o življenju s posebnim bratom. Kasneje so po njej posneli tudi film, mladi iz 32 držav so mu podelili Evropsko nagrado mladega filmskega občinstva. Giacomo je sprva navdušen, ko izve, da bo dobil brata, razmerje v družini z dvema sestrama bi bilo tako povsem uravnoteženo glede na spol. Ko se bratec rodi, ugotovi, da je z dodatnim kromosomom drugačen, sledi razočaranje, skrivanje pred prijatelji. Brat vse dela po svoje, ima svoj ritem, svoj smisel za humor, s katerim pa razoroži vse okoli sebe. Starša premoreta dovolj "zdrave pameti", da v svojem slogu vzgajata sina in brata. Družina se nauči sprejemati drugačnost, ki jo postopoma, nevsiljivo in iskreno podajajo svojim bližnjim. Giacomo se sprva počuti kot idiot, razgaljen pred celim svetom. Spontanost in prisrčnost brata Gia, kot ga kliče Giacomo, podre še zadnje zidove med njima. Lepo je videti kako brata sprejmejo njegovi prijatelji: brez predsodkov, kot sebi enakega. V zgodbi je veliko ljubezni, sprejemanja življenja takega kot je, nepredvidljivih situacij, gromkega smeha, ki osvobaja in nas uči sprejemati samega sebe. Resnična zgodba dveh bratov, predstavljena na lahkoten in humoren način, ob kateri prav lahko potočimo solzo, večinoma pa izzove salve smeha.

Odlomek iz knjige

Ne da bi premaknil glavo ali vrat, sem svoj pogled z Giovannija usmeril na Bruneja in Scara, nato pa od njiju k Giovanniju. Gio je bil v trenirki in nas je tiho gledal. On. Njegove oči. Njegov obraz. Njegova drža. Začel se je premikati v ritmu Scarovih bobnov in pretvarjal se je, da igra kitaro, da bi imitiral Bruneja. Smejal se je. In smejal. In smejal. Na enak način sta se s spontanostjo, ki je ne bi nikoli pričakoval, smejala tudi moja prijatelja. Smejala sta se in igrala, kot bi bilo nekaj čisto vsakdanjega, da se je pred njima nenadoma pojavil otrok z Downovim sindromom.

(str. 174)

Glej tudi

Filmska upodobitev

Ključne besede: OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI, DRUŽINE, MEDOSEBNI ODNOSI, BRATJE

Prispeval/-a: Zdenka Krautič, Knjižnica Lenart
Objavljeno: 10.3.2023 7:41:29
Zadnja sprememba: 10.3.2023 7:43:13
Število ogledov: 299