| Žanr | avtobiografski roman, spomini |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Brežice, 2022 |
| Založba | Primus |
| Zbirka |
Avtorji |
| Ključne besede | Naglušnost, Osebna izpoved, Stevardese |
Jerneja Cmager, mlada avtorica iz Prlekije nas popelje v svoj svet želja, hotenj, razočaranj, soočenj z naglušnostjo. Neja, tako jo kličejo domači, je imela srečno otroštvo tam med prleškimi griči, v hiški na drevesu, kjer je bil njen mali raj za igranje in branje, dokler je ni nekdo porušil, vendar se je to zgodilo že na prehodu iz mladostništva v odraslo življenje. Nejo je kasneje po svetu vodil nemirni duh, želja po novem… Sanje o letenju so v njenem srcu obstajale od nekdaj, nebo je bil tisti kraj, kjer je želela pristati čez nekaj let. Želja se ji je sprva sicer uresničila, bila je sprejeta med stevardese v eni od največjih svetovnih letalskih družb. Na ključnem zdravniškem pregledu pa se ji svet sesul v prah. Neja je že pred tem slabše slišala, vendar v veliki želji po letenju, temu ni posvečala pozornosti. V vrtincu zrelih dvajsetih so ji bile naenkrat odvzete sanje. Vsakdanjost je postala temačna, groba, ovita v plašč tišine. Kasneje je odkrila, da je za njeno naglušnost kriv prevelik odmerek zdravila za zdravljenje aknaste kože. Poslednji klic pravice se je v “sodnih mlinih” premikal počasi, prepočasi, vse dokler se ni odločila, da bo to nesrečno poglavje pustila za seboj in začela z novim. In pisanje ji gre odlično od rok, spretno ubesedi čustva in bralca popelje na literarno popotovanje, s krili ali brez njih.
Objavljeno: 20.12.2022 11:38:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:22
Nihče me še nikoli ni vprašal, kako je, če izgubiš sluh, kakšen je občutek. Vam povem kljub temu, Izgubiti več kot polovico sluha je, kakor da bi ti nekdo z vato zamašil ušesa, ti pa imaš zvezane roke in je ne moreš odstraniti. Ko vzamem iz ušes slušni aparat, se zvok, ki ostane, zdi podoben zadušnemu zvoku, ko si na ušesa nadenemo prevelike slušalke. Če temu dodamo drugo potenco, se znajdemo približno tam, kjer sem sedaj jaz. (str. 81)
Od nekdaj sem oboževala vonj po starih knjigah in porumenelih straneh, ki so me skorajda zmogle vrniti v čas, ko so bile napisane. Ta arhaični vonj me je pomiril tako, kot me je včasih znala pomiriti mama, ko mi je česala dolge lase. Kot da bi se s tem, ko sem prijela v roke knjigo, rokovala z vsemi: s pisateljem in protagonistom iz nekega drugega časa.
Človek brez sanj začne v duševnem in osebnostnem smislu propadati. Čeprav se to ne vidi nujno navzven, pa je toliko bolj uničujoče navznoter. Če prenehamo hraniti svojo dušo, del nas umre. In ko se to zgodi, z njim umira tudi vse dobro, kar je kdaj koli bilo v nas. Ostaneta samo še oklep in rezervoar za pobiranje slabega iz zunanjega sveta, kajti v dobro več ne znamo verjeti.
Človek, ki te ne mara, bo en sam tvoj stavek ljudem prenesel na način, s kakršnim te želi prikazati sam. In pri tem ne moreš spremeniti prav ničesar. Da te bodo ljudje drugim predstavili takšnega, kakršen si v resnici, je navadna utopija. Napačni ljudje te bodo predstavili v napačni luči in samo od tebe je odvisno, ali ti je za to mar.
Sama sem po bolezni meningitis pri 13 letih tudi postala naglušna in z leti vedno manj slišala…tako mi je življenjska zgodba avtorice znana in v njej sem doživljala iste izkušnje ,razen v zvezi s poklicem….tega sem na srečo lahko upravljala ,čeprav sem bila že zelo gluha….Hvala bogu,da obstajajo slušni aparati,da naglušni slišimo tudi ptičje petje….spomnim se dne,ko sem stopila prvič z aparatom iz ambulante in presenečena ugotovila,da tudi v mestu ptice pojejo…..