Na plažo Piška naplavi mladega moškega. Med sprehodom ga najdeta dva turista in takoj pokličeta otoško policijo. Takrat je v službi le Krste Zaninović, policijski načelnik, zato se mora odzvati na klic. Kmalu ugotovijo, da je mladi moški sirski begunec, ki je med poskusom prebega v Italijo padel iz čolna. Krste ga najprej odpelje do otoške zdravnice Tereze, kjer mu oskrbijo poškodovano nogo. Ker je vikend, iz centrale prejme navodila, da ga mora do ponedeljka zadržati na policijski postaji oziroma v eni izmed dveh celic. Ti celici pa nista navadni zaporniški celici, saj ju uporabljajo za povsem običajne državljane, ki poleti pridejo na otok.
V pristanišče pripluje trajekt Miljenko Smoje. Med številnimi potniki se izkrcata tudi Mijo Genda in njegova žena Jozefina. Živita in delata v Linzu. Ona je negovalka v domu za ostarele, on dela v družinskem podjetju, kjer je vodi manjši obrat za obdelavo kovin. Na otok sta prišla v upanju, da bo sveta Marjeta uslišala njune molitve in, da bosta po večletnem trudu končno dobila potomstvo. Nastanita se pri Radi in Vinku. Jozefina prosi Rado, naj jo pospremi v cerkev. Na poti zaslišita uglašujoč živalski glas. Gre za Mikulovega osla, ki se vsak dan oglasi, kadar se nekdo v mestu ljubi. Otoški duhovnik Celestin jima zagotovi, da bo Sveta Marjeta zagotovo pomagala. Pokaže jima steno zakristije, na kateri visi na stotine fotografij nasmejanih staršev z dojenčki v naročju. To so fotografije srečnih ljudi, katerih molitev je sveta Marjeta uslišala.
V pristanišču je privezana jahta Rosso, katere lastnik je Neven Roso, Hercegovec, ki je pred leti obogatel z uvozom izdelkov znanega švicarskega slaščičarskega podjetja. Spremlja ga veliko mlajša partnerica Gabrijela. Otočani izvedo, da je popolnoma propadel in, da se zdaj skriva pred upniki na jahti, registrirani na propadlo podjetje, s praznim rezervoarjem.
Policijski poveljnik Krste je zelo podjeten človek. Loti se različnih dejavnosti, od polaganja parketa in lepljenja keramičnih ploščic do rejenja kuncev in puranov. Tokrat se odloči, da bo v zapuščeni trafiki na obali postavil električni žar ter pekel čevapčiče, pleskavice, klobase in podobno. Takoj začne s poskusnim pečenjem čevapčičev, vendar ti niso dobri. Prepričan je bil, da je kupil originalni recept za sarajevske čevapčiče. Na pomoč mu priskoči Selim, sirski begunec. V rodni deželi se je njegova družina že leta ukvarjala s pripravo kebaba. Skupaj z najstarejšo Krstejevo hčerko Silvijo pripravita maso za čevapčiče in testo za lepinje. Na dan praznika svete Marjete se pred trafiko zbere množica ljudi, ki naroča odlične čevapčiče. Med Selimom in Silvijo preskoči iskrica.
Se bo Selimu uspelo pridružiti družini v Marseillu ali bo vrnjen v Bosno? Bosta Mijo in Jozefina končno postala starša? Kaj pa Neven?
Roman Upanje hrvaškega pisatelja Anteja Tomića je sodobna zgodba, ki prepleta humor, ironijo in družbeno kritiko. Osrednje sporočilo romana je, da tudi v težkih in na videz brezizhodnih situacijah vedno obstaja možnost za nov začetek in upanje na boljšo prihodnost.
Ante Tomić (1970) je hrvaški pisatelj, novinar in filmski scenarist. Njegovi romani so zelo uspešni in večkrat ponatisnjeni. Novinarsko pot je začel pri časopisu Slobodna Dalmacija, za katerega še vedno redno piše kolumne, od leta 2001 pa dela pri Jutranjem listu. Leta 2006 je bil nagrajen s kiklopom za kratke zgodbe z naslovom Građanin pokorni.
Objavljeno: 22.04.2026 17:02:56
Zadnja sprememba: 22.04.2026 17:02:56