Sunek s sulico
| Žanr | pesem |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1999 |
| Založba | Art & Fun |
| Ključne besede | Modernizem |
| Žanr | pesem |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1999 |
| Založba | Art & Fun |
| Ključne besede | Modernizem |
V pesniški zbirki Sunek s sulico je doma pojemajoča svetloba, ki zažari v polnih barvah le še na trenutke in samo zato, da bi izostrila zavedanje o temi. Pesnik je na sledi modernistične tradicije z njenim svobodnim kombiniranjem besed in polsanjskimi, včasih asociativnimi podobami, ki najlepše zaživijo v ljubezenskih legah te poezije. Opravljajo pa izrazito lepotno funkcijo, ki je včasih v vlogi zatemnjevanja pomena, da bi ga lahko kasneje spet dešifrirala. To izzveneva kot zaganjanje v telo besede, ekstatično in sunkovito razdejanje njenega drobovja, da bi se doseglo golo bistvo, tisti nedoumljivi glas, ki si prisvoji pesnikovo grlo. Na trenutke se pesnik še občuti kot vezivo, ki lahko združi »svet v polovicah«, a to vse bolj dojema kot iluzijo. Prepoznava se v brezdomcu »na dolgi samotni poti k samoti«, ki ga »čuti z zaprtimi očmi« in mu jemlje nedolžnost »v popolni temi«. Tema je utelešena v vranu in krokarki, temnih bitjih v pesniku, ki kljuvata iz podzavesti v zavest kot teman spomin, ki onemogoča »preselitev v sublimno«. Sublimno pa za Kocbeka pomeni možnost sprejemanja in oddajanja kozmične energije, ki v preroških legah te poezije omogoča z jezikom – ognjem nagovoriti brate in sestre. V Krokarki označi svoj jezik z izrazom »moškost«, v Bobnih iz besed »brizga kri«, v Bratih in sestrah ga enači z ognjem, v Evridiki ga imenuje »nabiti jezik«, s čimer podaja njegovo energetsko moč, ki je značilna tudi za lege brez središča in padanje vase. Jezik je ogledalna slika lastnega jaza: »Večji in zrelejši je, bolj teman vrešči.« Ravno v temnih legah pa Kocbek vidi možnost izrekanja bistvenih reči, v njih prihaja do izraza lastna neponovljivost: »Mojih besed ne more nihče več izreči, ta noč je moja.« Biti v milosti besede je lahko strašno, saj grlo ni zmeraj pripravljeno nanje: »Oče, kaj naj naredim s pesmijo, ki me je začela / prehitevati?« Jezik je lahko v vlogi zavojevanja sveta, ta potrebuje kri, ki naostri »vreščečo sulico«. Pesniška beseda mora biti spontana in iracionalna, kajti »tvoja beseda ovene, ko jo misliš«. Vodi naj jo strast, razum mora zavreči kot balast. V pesmi Narcis pravi: »Razum je zid, bodalo, sulica, ki v tkivo se zažira«, saj se sulica, ki poskuša markirati svet in si prilastiti drugost, slej ko prej obrne proti pesniku samemu. Ne doseže »vnebovzetja«, ampak se zarine v njegovo drobovje, odvzame mu občutek »središča neznanskega gibanja« in sproži »ejakuliranje praznine«. »Breztežnost v gibanju« in dviganje v višino se menjujeta z občutkom tujstva »v lastnem grobu«, v katerem so vsi nagovori in vsa ljubljenja usmerjeni le še na samega sebe. Takrat pa je tudi najbolj v odnosu do svojih bitij teme, ki se jih da v visokem hipu premagati in s tem doseči vstajenje »med padanjem vase«. Pesniška zbirka Sunek s sulico preseneča z izrazito ambivalentnostjo upodobljenih stanj in tako daje vtis sprotnega použivanja telesa, ki izgoreva skozi lavo besed. Do izraza pa prihaja tudi zavedanje o ničnosti zemeljskih stvari, ki najbolj boleče izzveni v verzu: »Na mojem čelu vozovnica – nikamor!«
Objavljeno: 30.12.2025 16:06:52
Zadnja sprememba: 30.12.2025 16:06:52
POMLADNO JUTRO
Negibna prosojnost jutra. Kristal, ki je otrok vesolja.
Zate, ki dihaš, je nastajal v brezčasnosti. V veliki ljubezenski
igri, v slutnji božjega in s poslanstvom, da je velikansko
pravzaprav drobceno in tiči v tvojem srcu.
Sveže pomladno jutro.
Češnjev cvet za nekoga, ki je tvoja misel.
Osamljena in s tem jasna, kristalno čista.
Ti si jo obrusil v neznanske karate na dolgi poti.
Skušnje so se ti nabrale v jeziku, zato nisi hodil v krogu.
Natančno si vijugal med zvezdami in predmeti, slo in vero,
med otoki in poljubi. Krvave šape ti je lizal veter,
jesen je sladkala utrujene oči. Izbran si bil in posvečen.
Strast je vodila tvoj korak, razum si odvrgel kot balst.
Svežemu pomladnemu jutru prepusti srce, da ga prebode.
Rjoveča vrela votlost in v njej z razpuščenimi lasmi Evridika.
Objemi se in poljubi, kajti v visokem poletju lahko nekdo
ugasne luč in spotakne tvojega konja.
Zapri oči in zaplavaj v kristal svežega pomladnega jutra
(str. Str. 15)