Ti pa kar greš v bitko za pomlad: pešibus po Istri

Hoja je najbolj naraven način človekovega gibanja, in ko hodimo, sploh če hodimo sami, vedno tudi razmišljamo. Hoja torej ni koristna zgolj iz rekreativnih vzgibov, hoja na hodca pogosto deluje tudi terapevtsko. S pomočjo hoje kakšne stvari tudi lažje in bolje razumemo, pa čeprav samo za hip, saj se nam, ko z dejavnostjo prenehamo, v glavo pogostokrat vrinejo povsem drugačne misli od tistih, ki smo jih premlevali, medtem ko smo hodili. Včasih se nam sicer povrnejo, a vsakič nekoliko drugačne. Odvisne od tempa hoje in okolja po katerem nas vodi pot. Odvisne od vremenskih situacij in letnih časov. Odvisne od trenutnega počutja. Tudi zaradi tega je vsaka knjiga o hoji nekoliko drugačna, pa čeprav je njen nastanek spodbudil isti način gibanja. Različnih knjig o hoji je vsaj toliko, kolikor je različnih receptov za izdelavo krvavic (vsaka kmetija ima svojega) in tudi Ti pa kar greš v bitko za pomlad ni nobena izjema. Je namreč potopis, ki to niti ni. Bralec bo sicer izvedel kakšno malenkost o Istri, njenih značilnosti in njenem prebivalstvu, a bo precej več izvedel o samem avtorju in se strinjal (ali pa ne) z njegovimi razmišljanji in pomisleki. Pešibus po Istri je verjetno najbolj osebna Hudolinova knjiga do zdaj, ki se bera hitro in tekoče, čeprav je avtorjev jezik precej bogat. Sam sem v branju neizmerno užival, občasno pa celo nekoliko pocedil sline, ko so besede razkrivale, s čim vse se je avtor med dvanajstdnevnim špancirom skozi Istro mastil in tešil svoj apetit ter gasil žejo. Z užitkom prebrano!