Inferno

Inferno ostaja na konsistentnem nivoju dobrega obrtniškega pisateljevanja prejšnjih treh navezujočih se zgodb. Kriminalka sama ima dovolj zapletov, obratov in pravočasnih naključij, da vas pritegne in jo preberete v podaljšanem vikendu. Čeprav se vmes le sprašujete, zakaj hudiča Langdonu vedno na pomoč priskočijo dolgonoge lepotice z neverjetnim količnikom pameti in nikoli menopavzne ženske, obremenjene z otroki, zdravjem in družinskim proračunom. Glavni negativec je dovolj grozovit, da šele po drugem branju ugotovite, da je le stereotip, preoblečen v hollywoodsko velikopoteznost. Langdon je še vedno zmeden profesor in indice razrešuje dovolj počasi, da mu sledite (včasih ga tudi prehitite … trije primeri ga niso izučili) in najbolj zagrizeni preganjalci naredijo ravno prav trapaste napake, da Langdon zbeži, mi pa se še ne sprašujemo: „Resno! Zakaj si pa ti the bad guy?“
Umetnost, ki tudi tokrat vodi nit zgodbe, bo bralce popeljala v severni del Italije in v Carigrad. Kar pa nas še najbolj pritegne, je odkritje skovanke “turistični triler”, ki obljublja razburljive knjige o zanimivih krajih namesto suhoparnih naštevanj znamenitosti iz turističnih vodnikov.