Krka umira

Lenčka s silo zadržuje jok in golta žalost. Seveda ve, še predobro ve, da stari Urbiha sili Tomažu Rebernikovo.. Ve, da je ona bogata in da sama nima nič.. In ve, da je Urbiha ne bo nikoli hotel vzeti v svojo hišo.
Toda katero ljubi Tomaž? Rebernikove prav gotovo ne. – Nekoč je imel rad Žužkovo Rotijo, vendar je tega že veliko let. Zdaj pa Lenčka ve, da je njen, samo njen! Mar je potem ona kriva, da je prišlo do vsega tega?
Lenčki je hudo, da ji ne more biti huje. Zdaj je vse odvisno od Tomaža. Kaj bo naredil? Ali sploh moreta nazaj, zdaj ko je med njima prišlo tako daleč? Kje je rešitev? Kje je vsaj malo svetlobe, ki bi jima pokazala pot iz teme? Lenčka je ne vidi in Tomaž tudi ne. Do sedaj sta upala na slepo. Bridko je tako upati, toda če ne kaže drugače, se mora človek tudi takemu upanju privaditi. Vse na svetu se obrača, pa se bo tudi pri njima moralo tako zasukati, da bo vse prav. Toda kako naj bi se to naredilo, nista nikoli pomislila. Bila sta ko dvoje listov, ki ju je bil veter dvignil v višave in zanašal po svoji volji. In v teh višavah je vse pelo in vriskalo. Takrat nista nič mislila. Bila sta sama pesem in žar, bila sta plamen. Velik, mogočen plamen. O, ko bi v njem nikoli ne izgorela! Toda ugasnila sta kot žerjavica, in ko ju je veter ta večer iz omotične višine trdo položil na zemljo, sta ostrmela. Pred njima je bila stena, za njima prepad. In pot od tukaj? In rešitev? Zanjo ni vedel nihče izmed njiju. Prenaglo je vse prišlo, preveč neizprosno in neusmiljeno.