Pač mulca

Avtobiografija ameriške kraljice panka, sicer pa tudi pesnice, slikarke in vsestranske umetniške duše, se nanaša predvsem na začetke njene ustvarjalne poti, ko je prijateljevala s fotografom Robertom Mapplethorpom. Patti je srečno otroštvo preživela v New Jerseyu, tam se je tudi šolala in v puberteti, ko se je potrebno soočiti s koncem otroške igrivosti in brezskrbnosti, ugotovila, da se težko vklaplja v svoje okolje. Potem ko se je ubijala v moreči službi in predvsem ko je doživela nezaželeno nosečnost in čustveno bolečo oddajo otroka v posvojitev, se je odločila, da bo spremenila svoje življenje.

Popolnoma brez denarja se je odpravila v New York, se klatila po njegovih ulicah in parkih, vdihovala utrip mesta, ki je vrelo v živahnem in ustvarjalnem obdobju šestdesetih let, ter srečala svojo sorodno dušo v telesu Roberta Mapplethorpa. V večnih finančnih težavah sta živela iz rok v usta, preživeti sta morala z resnično ubornimi sredstvi. A vendarle je to bilo zelo srečno obdobje; bila sta mlada in neverjetno ustvarjalna, približala sta se newyorškim umetniškim krogom, ki so jih obvladovali Andy Warhol, Bob Dylan in skupina Velvet Underground, bila sta priča pomembnim političnim premikom v državi. V sedemdesetih letih sta se njuni poti začeli razhajati, Patti pa je postajala vedno uspešnejša v glasbenem ustvarjanju. Ljubimca več nista bila, saj se je Robert vedno bolj preobračal v homoseksualnost, prijateljstvo pa se je obdržalo. Ko je konec osemdesetih umiral za aidsom, mu je morala Patti obljubiti, da bo nekoč napisala njuno zgodbo. Sedaj ji je to tudi uspelo, njen pisateljski izdelek, ki ni njeno prvo prozno delo, pa si zasluži mnogo superlativov in veliko pozornost, ne le kot osebna zgodba, ampak tudi in predvsem kot prikaz duha nekega časa.