Dobre knjige
2077 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Jaz pa vprašam, kdo to tolče : (temna komedija)
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,5
Št. ocen:2









Radka Denemarková

Jaz pa vprašam, kdo to tolče : (temna komedija)

Vnanje Gorice, Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2013

Št. strani: 190


Zbirka: Eho
Žanr: družbenokritični roman

Narodnost: češka književnost

Vprašanje, kaj je delal tvoj oče med vojno, je univerzalno in hkrati intimno. Slej ko prej ti ga kdo postavi, če ne drug, tvoje globoko bistvo, nezavedno, tvoja nerazumna dejanja in tvoje telo. Prav to se zgodi protagonistom v romanu. Slavni režiser očetova dejanja pometa pod preprogo, jih opravičuje in olepšuje, a ob tem je potlačen tudi njegov moralni kompas. Je agresiven, vpleten v posilstva, celo umor dečka. Zato toliko strastneje režira igro svoje hčere, slavne pisateljice Birgit, ki išče odgovore in dedkovo zgodbo vendarle zapiše. Spremljamo tudi njeno zgodbo oz. posledice materinega zapostavljanja. Birgit je sicer pronicljiva v opažanjih, a v človeški družbi in sama s sabo ne zmore normalno funkcionirati. Živi v umazanem stanovanju, je depresivna, prav tako agresivna, manipulatorska, narcistično motena oseba. Zamolčane zgodbe se vedno ponavljajo, dokler jih nekdo ne razreši s skoraj angelsko močjo, kot to v zgodbi stori prav Birgitina polsestra Johanka. Ta storilcem odpusti, se z njimi spravi, za sestro in njuna otroka celo vsakodnevno skrbi. A za glavna junaka je šlo vse že predaleč in oba postaneta vojni žrtvi že davno po vojni. Na koncu umreta od bolezni, ki ju vse življenje razjeda od znotraj. Hkrati smo v romanu priča tudi dogajanju v gledališču, odrski postavitvi in drugim človeškim zgodbam. To so v glavnem zgodbe, kako se vsak oprime moči tudi takrat, ko ta ni moralna ali pa pred njo počepne. Zgodbe o tem, kako totalitarni sistemi in nerazrešene krivice reflektirajo v družinah in kolektivih še v naslednjih generacijah. Z načinom pisanja je češka pisateljica Denemarkova nenehno in neusmiljeno povsem poleg izvira vsakega najsubtilnejšega čutenja in resnice. In le-to in prav taka literatura nas lahko tudi rešuje.



Odlomek iz knjige

Sploh ni res tisto s čimer ju je strašila mama, le počakaj, ti bo že življenje pokazalo. Življenje kaže od prvih dni in tednov, otroci se z njim soočajo vsak dan z novo intenzivnostjo. Vsak dan jih mi odrasli kurbamo, da bi jih obtesali, poenostavili in naredili podobne nam samim, učimo jih videti svet z našimi slepimi očmi in ga razumeti, razvozlavati z našo topostjo. Švistajoč uspeh je zagotovljen le tistim, ki se najhitreje znebijo slehernega sledu otroškosti. V mladosti ni upanja, tudi v otrocih ni upanja, prevzemajo naše vzorce, moje vzorce. Upanje bi moralo biti v starših, v meni, v spremenjenih odraslih. Kje naj jih človek išče? (str. 83)



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Češka književnost


Prispeval/-a: Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje
Zadnja sprememba: 29.1.2016 8:25:38
Število ogledov: 647