Snežroža

V dolgih zimskih večerih, ko se narava zazira vase, je čas, da se ustavimo in prisluhnemo sebi. Se to da storiti lepše kot s poezijo?

Pesniška zbirka Bine Štampe Žmavc Snežroža je vsa začarana v zimo, sneg in lepoto. V obletanju listja, odcvetanju rož in daljšanju noči se pred nami spreletajo podobe smrti, ki jih osvetli snežena lepota, dana z metaforo skrivnostno lepe in čudežno tihe snežrože, ki zadrhti kot glasbeni motiv, ubesedena tišina. Primerljiva samo z izkušnjo nenavadne tihote, ki nas prebudi v zimskih nočeh, da ne bi zamudili pogleda na zapadli sneg. Iz tega občutja raste v nas zimska pravljica, ujeta v dvojni obraz svetlobe in smrti.

Glavno pesničino izrazno sredstvo je v Snežroži definicija, s katero ujame pojave v mirovanju, jih zaobseže v prostoru, postavi v vzročno-posledična razmerja ali pa so ji v pomoč, da zagleda konkretno v abstraktnem. Za to pa ji zadošča verz, dva ali trije verzi, včasih cela pesem.

Njene definicije se včasih prevesijo v razlago ali tematizacijo, zmeraj pa so spevne in pojoče. Ustvarjajo kompozicijo prehodov, včasih v okviru iste pesmi, drugič iz pesmi v pesem. Na ravni zbirke je to čutiti kot vsepovezanost in odvisnost, blagi panteizem, ki drži ogledalo milemu in hkrati krutemu krogu vesolja.

Čudežu rojevanja, rasti in poslavljanja so mehko razprte ilustracije Polone Lovšin, stkane iz pogledov otrok, živali in rož, vse od tu in hkrati od tam, kjer domuje velika skrivnost.