Jože Sevljak, pesnik in pisatelj, ki prihaja iz okolice Litije. Napisal je pesmi za odrasle in mladino, nekaj zbirk kratke proze ter pravljic za otroke. Roman Le vkup, le vkup je njegova osemnajsta izdana knjiga. Svoje pravljice je na Radiu Kum v oddaji Lahko noč, otroci tudi prebral. Na Radiu Slovenija pa je sodeloval v oddaji Literarni nokturno.
V romanu Le vkup, le vkup avtor predstavlja razmere delavcev v tovarniških obratih. Za tekstilno tovarno se je morebiti odločil zaradi domače tovarne Predilnica Litija Avtor razmere predstavi skozi junakinjo Ireno, ki je delavka v proizvodnji, ločena mama samohranilka in skrbnica ostarele matere. Irena postane obraz stavke proti vodstvu podjetja in hkrati je verjetna predstavnica povprečne delavke v proizvodnem obratu. Ob branju njene zgodbe bralec dobi izjemen uvid v vsakdanje težave in skrbi slovenskega proletariata 21. stoletja. Roman je razdeljen v 31 kratkih oštevilčenih poglavij. Slog romana je enostaven, kar zgodbo naredi prepričljivo, saj je delavski razred v svoji osnovi preprost, jezikovno izražanje tega družbenega sloja pa ni zahtevno.
Zgodba v romanu nima točno določenega kraja dogajanja. Dogaja se nekje v Sloveniji, v bližini enega od krajev, ki je poimenovan Bukovje. Dogodki v romanu se odvijajo v 21. stoletju. Protagonistka romana je Irena Grilčnik, mama samohranilka hčerama, gimnazijki Tini in devetletni Neži. Slabi pogoji dela in mizerno plačilo pomembno oblikujejo njen vsakdan in pogovore s sodelavkami in prijateljicami. Vse delavce pesti skrb za preživetje. Poleg slabih pogojev samega dela pa se Irena sooča tudi s spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu, ki občasno prestopi mejo dela in se preseli tudi v neprofesionalno okolje.
Roman Daleč od drevesa, za katerega je pisateljica Robin Benway prejela ameriško književno nagrado za mladinsko literaturo, se loteva tematike rejništva in družin s posvojenimi otroki ter odraščanja ob iskanju lastne identitete.
Zgrajen je tako, da se v njem prepletajo poglavja, poimenovana po treh glavnih protagonistih, to so najstniki Grace, Maya in Joaquin. Skupno jim je, da so vsi otroci iste matere, ki se jim je ob rojstvu odrekla, dekleti sta bili posvojeni v privilegirano okolje, Joaquin pa vključen v sistema rejništva. Vsak izmed njih je predstavljen v ranljivem obdobju. Mayini starši se z nenehnimi prepiri približujejo ločitvi, mamine težave z alkoholizmom so vedno bolj očitne. Grace se je soočila z najstniško nosečnostjo, osamljena je zaradi izoliranosti od brezskrbnosti svojih vrstnikov, v njihovem svetu ni razumevanja do njenih občutkov ob ločitvi od lastnega otroka. Joaquinovo obdobje rejništva se zaključuje, po številnih, tudi bolečih izkušnjah z rejniki, sedaj živi pri paru, ki ga brezpogojno sprejema, sam pa zaradi travmatičnega dogodka iz preteklosti ostaja ujet v oklep lastnih prepričanj.
Sprva so njihove pripovedi ločene, ko se začne razvijati odnos med sorojenci, pa se prično vedno bolj prepletati. Opazen izrazni element so opisi čustvenega doživljanja in dialogi mladostnikov, slednji izražajo njihovo negotovost, hkrati pa upornost in tudi humor. Z metaforiko drevesa je ponazorjeno iskanje čvrstega temelja, ki bi se ga lahko z gotovostjo oprijeli, najdejo ga v sklepanju medsebojnih vezi.
Nori med je čustveno intenziven roman, ki se vrti okoli tem, kot so družinske skrivnosti, družinsko in vrstniško nasilje, identiteta, ljubezen, iskanje resnice in pa navsezadnje tudi čebelarstvo.
V njem sta združili moči pisateljici Jodi Picoult in Jennifer Finney Boylan ter skupaj ustvarili pripoved, ki se dotika tako človeških čustev kot širših družbenih vprašanj. Picoultova prinaša svojo značilno sposobnost za raziskovanje moralnih dilem in družinskih konfliktov, medtem ko Boylanova kot transspolna avtorica prinaša avtentičen glas Lilyjini zgodbi. Roman je napisan tekoče, z natančno izrisanimi liki, ki so čustveno večplastni. Posebnost je v strukturiranju zgodbe, saj se perspektivi Olivie in Lily izmenjujeta, kar omogoča poglobljen vpogled v različne plati resnice. Skozi Lilyjin glas se razkrivajo težave z identiteto, kar doda kompleksnost njenemu razmerju z Asherjem in vpliva na dogodke, ki vodijo do njenega nasilnega konca. Olivia McAfee pa je mati najstnika Asherja, ki po propadlem zakonu pobegne v majhno mesto, kjer poskuša svojemu sinu zagotoviti boljše življenje. V svojo zgodbo pa lepo prepleta tudi čebelarstvo, kar da romanu čudovit pridih. Njeno mirno življenje pa se postavi na glavo, ko Asherja obtožijo umora njegovega dekleta Lily. Roman je hkrati sodna drama, družinska saga in raziskovanje družbenih predsodkov.
Tema transspolnosti je v romanu obdelana z občutljivostjo in empatijo. Avtorici se ne izogibata težkim vprašanjem, kot so predsodki, nasilje in težave, s katerimi se transspolni ljudje soočajo. Hkrati pa zgodba pokaže univerzalne vidike ljubezni, strahu in družinskih vezi. Roman je izjemno aktualen in bo ganil vse, ki cenijo dobro napisane zgodbe z močnim družbenim sporočilom. Zato je tudi mednarodna uspešnica, ki se je na portalu Goodreads uvrstila med najbolj priljubljene in najbolj brane knjige leta.
“Nori med” je več kot le kriminalna drama – je premišljen in čustveno nabit roman, ki postavlja vprašanja o tem, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Priporočam ga vsem, ki uživajo v literaturi, ki združuje napeto zgodbo s pomembnimi družbenimi temami.
Norveška pisateljica otroških knjig in kratke proze Ingvild H. Rishøi je za svoja dela prejela več literarnih nagrad. Knjiga Zvezdna vrata je njen romaneskni prvenec.
Zgodbo, ki se odvija v času božiča, na prikupen način pripoveduje desetletna Ronja. Živi brez mame s šestnajstletno sestro ter očetom, ki ima hčeri rad, a prepogosto podleže alkoholu. Deklici se čutita odgovorni, da namesto očeta, ki je spet brez službe, prevzameta skrb za reševanje družinskih težav. Skrb, ki ne bi smela biti njuna. Tako najprej starejša Melissa, kasneje pa tudi njena mlajša sestra, zavzeto prodajata božična drevesa in okrasje. A Ronja z otroško iskrivostjo, domišljijo, humorjem in ob podpori dobrih ljudi ne neha upati in sanjati, da bo nekoč bolje…
Norveška pisateljica je z Zvezdnimi vrati napisala božično zgodbo, ki odseva današnji čas, tudi s čarobnostjo, toplino ter prijaznimi in dobrimi ljudmi. V času »božične čarobnosti« nam prinaša resničnost, nas gane in pusti s trpkim priokusom. Knjiga je ganljiva mešanica sanj, upanja, žalosti in krute resničnosti skozi oči sanjave deklice.
Slovenska pokrajina nas razvaja s čudovitimi gozdovi in zagotovo se strinjate, da so prav ti ena najimenitnejših stvaritev narave. Pisateljica za otroke Maria Gianferrari je skupaj z ilustratorko Felicito Sala ustvarila nagrajeno poetično slikanico za otroke in odrasle, ki nam za zgled postavlja prav drevesa. Njihova energija nas navdihuje, da se trudimo postati bolj sočutni, ljubeznivi, skrbni, boljši ljudje. Drevesa so tako kot mi družbena bitja. Med njimi poteka izmenjava informacij, delijo si hrano in zavetje, saj so le skupaj močnejša in lažje previharijo viharje.
V dodatku na koncu slikanice so napotki, kako lahko bralci pomagajo pri reševanju dreves, npr. s ponovno uporabo izdelkov, sajenjem domačih sort ali čistilnimi akcijami. Pisateljica prijazno spodbuja k sodelovanju v lokalni skupnosti, kot je denimo obisk v domu upokojencev, pomoč v zavetišču ali prostovoljstvo. Posebej radovedni pa si lahko ogledajo tudi natančen prikaz zgradbe drevesa in raziščejo številne vire, domače in tuje spletne strani, ki jih je avtorica navedla za nadaljnje branje.
Slikanica vsebuje le malo besed, a so te skupaj z ilustracijami toliko bolj dragocene. V nas budijo zavest, da je na svetu dovolj za vse, če bi le znali živeti v skladu s tem, kar nas uči narava …
Obsežen in večdimenzionalen roman preko sijajnega srednjeveškega scenarija preide v sodobnejšo zgodbo. Kompleksna, doživljajsko bogata in metafizično globoko razraščajoča se subtilnost jezika bralcu nudi vrhunski užitek. Rdeča nit romana je ideja ljubezni, ki se oplaja skozi zgodovinsko, mitološko, alkimistično, trubadursko dojemanje in se s problematičnim hotenjem ter poskusih popolnosti, nesmrtnosti, absolutnosti, vedno neizogibno sprevrže v tragični konec.
Odsev poraja mnoga razmišljanja, odpira eksistencialna in psihoanalitična vprašanja o človekovi enkratnosti in identiteti, psihološki ujetosti v lastno telo in odnosih ter vplivih med dvojino in dvojnostjo. Leona in Marija sta izjemno povezani zrcalni dvojčici, posledično močneje izpostavljeni globokim težnjam ali po totalnem zlitju in transformaciji s sorodno dušo v novo enost ali popolnoma samotni izolaciji v samozadostnosti; pojavlja se ključni simbolizem ogledala. V usodno spontanem srečanju dveh najstnikov in intimnem razcvetu njunih duš dobimo občutek, da ju je možnost skrajne ljubezni našla za žrtvi.
Pri Filipu II. Francoskem opisuje zgodbo vraževerja in željo po večno deviški zaročenki. Celoten roman odseva epsko prepletenost dogodkov in neljubih posledic kljub medsebojni časovni oddaljenosti ter briše razlike med resničnostjo in fikcijo, saj je “ljubezen moškega in ženske, ki se srečata ob istem prepadu časa, vselej novo travmatično soočenje z idejo univerzalne ljubezni.”
Pasji park, Helsinki, leta 2016. Na klop k Olenki prisede Darja. Skupaj opazujeta družino z dvema otrokoma in psom, kako se brezskrbno sprehajajo po parku. To sta njuna otroka, ki ju zdaj vzgajajo tuji ljudje. Temačna preteklost Olenko potegne v vrtinec spominov, žalovanja in spletk. Avtorica nas popelje desetletje nazaj, v politično razburkan čas, ko je cvetela industrija nadomestnega materinstva in darovanja jajčnih celic. Dekleta iz revnejših družin na Vzhodu Evrope so nujno potrebovala vir zaslužka, da bi preživljala sebe in svoje družine. Posebne agencije so takšna dekleta vzele pod svoje okrilje in jih zastopala pri bogatih družinah, ki so si želele otroka. Stranke so imele mnoge zahteve pri “naložbi”. Dekleta so morala biti lepa, zdrava in inteligentna, zato so njihove življenjepise pogosto nekoliko priredili. Olenka, ki je po propadlem poskusu manekenske kariere uspešno darovala jajčne celice, kmalu napreduje v koordinatorko pri eni od agencij. Ko spozna nesramno bogata zakonca Kravets, jima za darovalko predlaga Darjo Sokolov.
Sofi Oksanen prepričljivo prikaže razkol med vzhodno in zahodno družbo ter razmere, v kakršnih so se znašle mnoge ukrajinske družine na začetku drugega tisočletja. Njihova življenja so zaznamovali zatekanje k prodaji kompota, delo v rudnikih ter pregoni. Za pravo ceno ali zaradi groženj so bili pripravljeni sodelovati v političnih spletkah in izdajati informacije. Roman s prvinami političnega trilerja ves čas kliče po pozornosti bralca ter mu hkrati niza mnoge preobrate v fabuli. Čeprav Pasji park obravnava različne teme od revščine in družinskih odnosov pa vse do ljubezni, materinstva, zlorabe žensk in smrti, pri tem ne ostane na površini. Zareže globoko in, kot je značilno za vrhunske literarne poslastice, bistvo skriva v neizrečenem.
Pasji park avtorice in dramatičarke finsko-estonskih korenin je v izvirniku izšel leta 2019. V slovenski jezik so prevedeni še njeni romani Očiščenje, Ko golobice izginejo in Stalinove krave. Za svoja dela je avtorica prejela mnoge literarne nagrade, med drugim tudi nagrado Nordijskega sveta za književnost.
Roman Nizozemska hiša je delo pisateljice Ann Patchett, ki ga je v slovenščino prevedla Katja Mrak. Je izjemno delo sodobne literature, ki mojstrsko prepleta temo družinskih vezi, izgube in želje po odpuščanju. V njem spoznamo pripovedovalca Dannyja in Maeve, brata in sestro, ki nas popeljeta v sago družine Conroy. Njun oče Cyril obogati z nepremičninskim imperijem in kot presenečenje za njuno mamo Elno kupi razkošno hišo. Ta dogodek ima posledice za vse v družini in začne se pet desetletij dolga zgodba. Danny in Maeve tako odraščata v razkošni hiši zunaj Filadelfije, imenovani Nizozemska hiša, ki jo je postavila družina VanHoebeek. Hiša je sama po sebi skorajda literarni lik, saj se kaže kot simbol družinskega bogastva, spominov in bolečih skrivnosti. Ko družino zapusti mama Elna, ki se odloči, da gre pomagat revnim v Indijo, se oče ponovno poroči z distancirano in preračunljivo Andreo. Takrat se začne življenje Dannyja in Maeve spreminjati. Ljubezen brata in sestre je temelj zgodbe, hkrati pa simbol neizrečene težave – nezmožnosti preseganja preteklosti. Zelo lepo je opisana njuna čustvena dinamika, ki nas pelje skozi izkušnjo izgube staršev in poznejšim izgnanstvom iz hiše. Skozi vsa leta pa trdno vztrajata v svoji povezanosti, saj ugotovita, da se lahko zaneseta le drug na drugega.
Liki in stil pisanja so tako všečni, da se bralec zlahka popolnoma navduši nad tem, kam pelje ta zgodba. Pisava je bogata in slog eleganten. Dialogi so naravni, opisi hiše in njenih prostorov pa osupljivo živi. Ta roman je za vse ljubitelje literarnih zgodb, ki raziskujejo globoko človeško dušo. Ann Patchett z njim utrjuje svoj sloves ene najpomembnejših sodobnih pripovednic, ki zna iz vsakdanjega izluščiti univerzalno in brezčasno. Knjiga Nizozemska hiša bo v bralcu ostala še dolgo po tem, ko bo zaprl zadnjo stran – kot duhovi preteklosti, ki nas nikoli zares ne zapustijo.
Če ste se kdaj spraševali, od kod izvira zlati zviz, kako so nastali štamfi ali zakaj imajo Wigtownski vandrovci na svojih oblačilih mesarico, potem vzemite v roke knjigo Quidditch skozi stoletja.
Večna uspešnica v čarovniškem svetu in ena najbolj priljubljenih knjig v šolski knjižnici Bradavičarke vsebuje vse, kar boste kdaj morali vedeti o zgodovini, pravilih (in kršenju pravil) plemenitega športa. Vodnik cenjenega pisca o quidditchu Kennilworthyja Whispa, poln fascinantnih dejstev, prikazuje zgodovino igre od njenih zgodnjih začetkov v srednjeveških meglicah na barju Queerditch do sodobnega športa, ki ga obožujejo številne čarovniške in bunkeljske družine po vsem svetu. Quidditch skozi stoletja je bistveni spremljevalec serije o Harryju Potterju, smešne, z dejstvi polne domišljijske zgodovine resno tekmovalnega čarovniškega športa. Knjigo je v svojem prvem letniku prebiral tudi Harry Potter, s knjigo pa se vsakodnevno srečujejo tudi mlade čarovnice in čarovniki na Bradavičarki. Čarovnija in čudeži sta prisotna v enaki meri tako za novince v čarovniškem svetu kot za uveljavljene oboževalce Harryja Potterja.
Knjiga Quidditch skozi stoletja je v izvirniku izšla v pomoč mednarodni dobrodelni organizaciji za otroke Lumos, ki jo je leta 2005 ustanovila J. K. Rowling.
Naslovu primerno se roman hrvaške pisateljice Nade Gašić z naslovom Voda, pajčevina začne z uničujočo poplavo v Zagrebu leta 1964, ki pri prebivalcih mestah zbuja strah, grozo in negotovost, še posebej ko poplave odnesejo prva človeška življenja. V obsedenem stanju se po zagrebških ulicah sprehaja deček po imenu David, ki je priča nenavadnemu dogodku; skrivnostni neznanec iz avtomobila odvrže v polivinil zavito truplo. David prestrašeno pobegne od kraja zločina, tu pa se zgodba romana šele dobro začne, saj se vanjo vpletejo tudi številni drugi liki, ob katerih se pripoved obrne v nepričakovano smer.
Večplasten in kompleksen roman preko srhljivega zapleta ponudi avtentičen vpogled v življenja Zagrebčanov in njihovih negotovih usod. Avtorica obenem eksperimentira z različnimi literarnimi žanri in pripovednimi prijemi; od kriminalke, toka zavesti, pravljice, transkripcij internetnih sporočil, natančne izdelave psiholoških profilov morilca pa vse do kulinaričnih nasvetov.
