Se spomnite kemijskih poskusov iz osnovne šole? O tem, kaj se zgodi, če pomešamo dve različne snovi? Eksplozija, dim in iskrice? Zanimivo in zabavno, kajne? Kaj pa, če treščimo skupaj ljudi iz različnih kultur, prisluhnemo tistim eksplozijam, dimu in iskricam v njihovih srcih, vse te kemijske reakcije pazljivo opazujemo, jih literarno predelamo in zapremo med platnice? Potem nastanejo knjige o takih trkih. O brskanju po lastni narodni identiteti, o čudenju drugačnim navadam, o prilagajanju in borbi za lasten jaz. Knjige z literarnimi osebami, ki želijo biti pokopane na hišnem dvorišču, ker se niti mrtve ne želijo mešati s tujci na mestnem pokopališču kraja, kjer živijo že desetletja (Neda iz romana Non-Oui Lidije Dimkovske). Ali ljudje kot papirnato krhka Anna (iz knjige Stalinove krave avtorice Sofi Oksanen), ki jo nihanje med lastno estonsko-finsko krvjo pripelje do anoreksije in bulimije. In osebe, ki jim vsakdanji stik s tujim svetom vedno znova prižiga iskrico življenjske radovednosti, iskanja in premikanja mej lastnega sveta. Literarni ljudje, ki jih očara tisto nekaj drugačno. Hrepenenje po odkritju nečesa novega v svojem starem svetu. Hrepenenje po otroškem presenečenju. Hrepenenje po modri luči na semaforju. Na kratko: knjige o medkulturnih medčloveških stikih.