Dobre knjige
2995 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Pošastno podzemlje
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Tuutikki Tolonen

Pošastno podzemlje

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2018

Št. strani: 291


Ilustracije: Pasi Pitkänen


Žanr: mladinski roman

Narodnost: finska književnost

Za Mio, najmlajšo članico družine Hojnik, ki je lahkomiselno odkorakala za Grakom v podzemlje, se je izgubila vsaka sled. Sestra Hana in brat Karlo jo mrzlično iščeta, naokrog pa še vedno vohljajo vešče, zato morata raziskovati skrajno previdno. Kopalni plašč je kot kaže zatajil in se bosta morala znajti kako drugače. Bodo Mio v podzemlju našle mravlje? Medtem pa Mia brezskrbno raziskuje fantastične in nenavadne podzemne votline in skače iz pustolovščine v pustolovščino. Vsak korak je poln presenečenj in skritih nevarnosti, ki iz teme prežijo na malo pogumno zemeljsko ptičko in njene spremljevalce in z vsakim korakom v globino bo vrnitev na površje težja. Pošastno podzemlje je nadaljevanje knjige Pošastna varuška, za katero je avtorica leta 2016 prejela nagrado Arvid Lydecken, ki jo podeljuje Zveza finskih mladinskih pisateljev. Po knjižni predlogi že nastaja film.



Odlomek iz knjige

Ko je bila luknja že skoraj povsem zakrita, je čarovnica splezala iz nje. Potem se je sklonila in pokrov zaprla do konca. Luknje ni bilo več. Drugi dve vešči sta hodili okoli prekopane zemlje v okolici in jo nežno božali s svojimi bledimi dlanmi. Borovničevje se je spet znašlo na starem mestu, šopki trave so ozeleneli. Tla so bila videti nedotaknjena. Nič ni izdajalo, da je na tem mestu še pred nekaj trenutki zijala luknja. Karlo je strmel in kar ni mogel verjeti svojim očem. Kje je zdaj Hana? In kako bo prišla nazaj?
Ženska v sivi obleki je pobrala lopato. Potem so se čarovnice obrnile in odšle. Kmalu so izginile med drevesi. Karlo se je skobacal na noge in tiho stekel k smreki.
»Hana?« je zašepetal. Zgrabil je najbližji borovničev grmiček in ga izruval iz zemlje s koreninami vred. Potrkal je po tleh, niso se zdela votla. Zemlja je bila povsem običajna, bila je popolnoma zapolnjena. A vseeno je bila tam spodaj nekje Hana. Karlo bi potreboval lopato, a kaj, ko so jo čarovnice odnesle.
Nahrbtnik si je zavihtel na hrbet in stekel proti domu. Bil je zelo, zelo živčen in zaskrbljen – tako kot bi bil vsak, če bi mu obe sestri pred kratkim izginili v podzemne predore in bi moral o tem obvestiti starše.

Medtem ko je Karlo tekel proti domu, se je Hana vzravnala v podzemni votlini, ki je bila velika kot manjša učilnica. Osuplo se je ozirala naokrog in ugasnila žepno svetilko. Ni je več potrebovala, saj je bila votlina osvetljena. Na njenih mahovnatih stenah so svetile počasi premikajoče se lučke, ki so zbledele in nato spet zažarele. Na tleh so mravlje še naprej hitele proti ožjemu predoru, ki se je nadaljeval na drugi strani votline.
Hana je žepno svetilko porinila v nahrbtnik in se odpravila v isto smer kot mravlje. Če sam ne veš, katera pot je prava, je najbolje slediti tistim, ki to vedo.

(Str. 106-107)

Cobiss povezava

Glej tudi

link O avtorici


Predmetne oznake: Fantastika, Prijateljstvo


Prispeval/-a: Sabina Zore, Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik
Objavljeno: 8.6.2018 13:02:28
Zadnja sprememba: 18.7.2018 18:21:26
Število ogledov: 329