Dobre knjige
3036 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Prva dama : roman E-knjiga
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Stanka Hrastelj

Prva dama : roman

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2018

Št. strani: 127


Zbirka: Nova slovenska knjiga
Žanr: družbenokritični roman, satirični roman

Narodnost: slovenska književnost

Stanka Jelinek, Elfriede Hrastelj

Čas hitro teče in kar šest let je bilo potrebnih, da nas je pesnica in pisateljica Stanka Hrastelj obdarila z novim romanom. Za osvežitev spomina, leta 2012 je izšel njen z modro ptico nagrajen romaneskni prvenec Igranje, pred tem pa odmevni pesniški zbirki Nizki toni in Gospod, nekaj imam za vas. Tudi tokrat se spušča v mračne labirinte osebnostne patologije in odnosov, za like pa uporabi svetopisemske osebe iz stare zaveze, postavljene v najnovejšo sodobnost, lokacijsko pa najbližje, kot je možno, v Slovenijo. Naslovna prva dama je Batšeba, žena kralja Davida. Pred njim je bila poročena z vojakom Urijajem, v interpretaciji Stanke Hrastelj nezrelim mladeničem, ki ga je bolj kot mlad zakon zanimalo popivanje s prijatelji. Ko se oko kralj Davida, ki se inkognito (ali pa tudi ne) rad potika med svojimi podaniki, zaustavi na njej, je Urija poslan v prve bojne vrste, kjer ga najde smrt. Batšeba, ki ji je poroka z Urijajem pomenila predvsem priložnost za ločitev od zadušljivega domačega ognjišča, odpre novo poglavje svojega življenja. Vendar tudi kraljevski zakon in bliskovit dvig družbenega položaja ne moreta zapolniti praznine v njej. Morda bi jo lahko otrok, a zaporedni splavi in končno rojeno, a kmalu umrlo dete, ugašajo šibki plamen upanja. Batšeba se zateka v anoreksijo, samokaznovanje in spolne perverzije. Stanka Hrastelj se sprehaja po robu šokantnega in ponekod tudi prestopi na temno stran. Njeno raziskovanje osebnostne patologije pa zadeva širše, z lahkoto ga apliciramo na družbo in oblast, brezosebni populizem le-te in vsiljuje se vprašanje, ali se je človeštvo od biblijskih časov naprej sploh kaj naučilo. Pisateljica do svojih likov ohranja cinično distanco, opazuje jih skorajda znanstveno hladno, kot udeležence v eksperimentu, in bi jo lahko primerjali z avstrijsko kolegico Elfriede Jelinek. Pri vsem tem pa seveda ohranja svoj lasten izraz, paradoksalno liričnost in nezmotljiv ritem jezika. Pesnica pač ne more iz svoje kože in hvaležni smo ji za to!



Odlomek iz knjige

Je čas vojne in je čas miru, je čas zbiranja kamnov in čas metanja kamnov, je čas vaje in je čas reflektorjev, je čas snemanja in je čas turneje, meine Liebe, vse je že dogovorjeno, imel bom sedem koncertov, čez nekaj mesecev krenem, srečen sem kot majhna mravlja!

(str. 59)

Cobiss povezava
Prva dama : roman - Biblos



Predmetne oznake: Anoreksija, Svetopisemska zgodovina, Psihične travme, Spolne anomalije


Prispeval/-a: Jasna Mlakar, Mariborska knjižnica
Objavljeno: 9.5.2018 13:10:41
Zadnja sprememba: 7.5.2019 14:15:50
Število ogledov: 1348



Kritike

Prva dama je drugi roman pesnice in pisateljice Stanke Hrastelj, ki že v posvetilu stavi na bralce, ki jim je blizu pesniški jezik, za roman neznačilna pa je tudi oblika avtoričinega zapisovanja zgodbe, ki posnema svetopisemske oštevilčene vrstice – sestavljajo jo čisto kratka, a z vsebino in slogom nabita poglavja, epizode iz življenja posodobljene Batšebe in njenega drugega moža, kralja Davida. Avtoričini prijemi so postmodernistične narave, roman sestavljajo »dobesedno ali v spremenjeni obliki citirani svetopisemski odlomki, ljudske pesmi« in dela več drugih avtorjev ter resnične osebe s spremenjenimi imeni, ki so zaživele v fikciji. S tem pisateljica sicer ne odkriva nič novega, mešanje realnosti z izmišljenim, visokega jezika s pogovornim in citatnost so postopki, ki jih že dolgo spremljamo v sodobni književnosti. Zmes že povedanega in na novo upovedanega bo v užitek predvsem tistim, ki citirana dela poznajo in se bodo lahko mestoma strinjali, kako dobro jih je avtorica vpletla v pripoved.

Za razliko od Svetega pisma, ki v svojih zgodbah včasih hitro in brez dolge razlage opravi s svojimi protagonisti, se avtorica romana Prva dama zgodbe o poželjivi vdovi loti z drugačnim tonom in tempom. Žensko protagonistko in njenega novega moža pošlje iz puščave na betonske ulice Ljubljane in pri tem z dobro mero pazljivosti prenese tudi nekaj njune arhetipske sredice – ta ju dela univerzalna, a s prenosom v naš svet tudi dovolj banalna in krvava pod kožo, da lahko bralec njuno zgodbo spremlja od blizu. Batšeba se pred bralcem izrisuje v intimni, skriti podobi, ki je ves čas v boju z njeno zunanjo, podobo oboževane kraljice. Roman je zgodba o ženski, ki je ujeta nekje med željo po ljubezni in željo po statusu, v sodobni krajini digitalnih in izpopolnjenih identitet, v kateri ji je onemogočen spopad z notranjimi demoni – ti so pred javnostjo skrbno varovana skrivnost.

Batšeba in David, kraljica in kralj, pomembni javni osebnosti, delujeta kot zvezdniški par, ki mora kljub vsem zahtevam, ki ju od njiju zahteva ljudstvo, živeti življenje dveh smrtnikov. Sta nekakšna slovenska Angelina Jolie in Brad Pitt, geslo v Googlu, status na družabnem omrežju. A kralj David se nima namena duševno trošiti zaradi svojega uspeha. Tako kot v krščanskem izročilu je tudi v romanu glasbenik in politik, do česar se je dokopal sam. Batšeba je po drugi strani v zgodbo o uspehu vstopila s poroko, po smrti svojega prvega moža, veseljaškega vojaka Urijá, ki ga je David poslal v prve bojne linije, da bi se ga znebil in jo imel zase. Psihologizacija ženske, ki je posredno kriva smrti svojega prvega moža za ceno simbolne in kapitalne moči drugega, je najmočnejši adut pisateljice in preigrava vprašanji, do katere mere in kaj je glavna junakinja pripravljena naredi za to, da bi svoje življenje pripeljala na vrh tiste gore, ki je po standardih sodobne družbe najvišja. Ko se Batšebi pokaže priložnost, da legitimno pusti za seboj Urijó in doseže svoj cilj, s tem nevede zakocka tudi svoj notranji mir.

Roman je pisan tretjeosebno, vendar ta, na videz distanciran in ironičen, pogled na Batšebin svet od zunaj mestoma zveni kot protagonistkin notranji glas ali cinični komentar na lastno življenje. S pripovedovalko zgodbe smo povsem približani duševnim vrtincem glavne junakinje (pripoveduje nam vsevedni glas, ki do obisti pozna najtemnejše kotičke Batšebine psihe). Ti so bralcu servirani brez olepšav in filtrov. Junakinja drsi po moralno spolzkem terenu od trenutka, ko začne živeti z Davidom, in zdi se, da je njena kazen, kljub sodobnemu kraju dogajanja, vseeno še vedno precej božja. Batšeba zanosi in splavi, ne le enkrat, temveč večkrat, rodi in hitro pokoplje dete. Ljubezen med njo in Davidom tako rekoč postaja jalova ter v njej sproži plaz tesnobe in depresije. Čeprav bi bil bralec v tem trenutku zlahka v skušnjavi, da označi vse Batšebine muke za božjo voljo, se junakinja v istem hipu spusti v dodatno samo-kaznovanje, sodobnemu času primerno, v obliki anoreksije in mazohizma. Ali pa je tu le Bog posodobil svojo metodo. Kraljica se strada in plača slavnemu slovenskemu igralcu, da jo pride posiliti, ponižati, udeležuje se orgij, trpeče prenaša Davidovo varanje in je obenem še vedno vzvišena ter ljubosumna na preprosto življenje svoje plebejske prijateljice. Roman v drugi polovici brzi proti koncu z vse večjim koncentriranjem tesnobnih, izpraznjenih, osamljenih situacij glavne junakinje in jo pripelje do konca, v katerem najde drobec duševne treznosti ob dopisovanju s svojim bivšim varnostnikom, ki ga imenuje Nikola Tesla. Tudi ta ljubezen se ne zgodi brez nasilja in nakazano je, da Batšeba drugače tudi ne ve in ne zna čutiti. Roman Stanke Hrastelj Prva dama je zgodba o ženski, ki izstopi iz življenja smrtnice, da bi postala nekaj več, a ne zmore preseči svoje navadne človeške izgubljenosti. Krpa in trga jo z ekscesi, ker si jih kot kraljica lahko privošči, vendar je zanjo pomiritev s svetom enako nedostopna kot za vsa druga človeška bitja. Roman je pripovedovan kot kontrast, je jezikovno zamotan, a hkrati direkten, je drobno tkan in obenem krut – nikakor pa ni za preveč občutljive duše, tiste, ki morebiti ne bi prenesle vsega tistega, kar je bilo skrito, pa je moralo privreti na plan.

Maša Pfeifer, 5. julij 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.