Dobre knjige
5045 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Nebo gori
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Ivan Albreht

Nebo gori

V Ljubljani, Vodnikova založba, 1939

Št. strani: 111


Žanr: humoristična kratka proza

Narodnost: slovenska književnost

Ljubezen ne pozna ovir.

Knjiga govori o družini Gomilarja Završana in njihovi soseski. V kratki prozi se srečamo z smrtjo, ljubeznijo, poroko in tudi opravljanjem ter dediščino. Gomilarjeva družina ni tako majhna. Ima namreč bivšo ženo in zdajšnjo ženo. Z njima pa ima 4 otroke. Poleg tega pa so še bratranec Miha in razni člani soseske in seveda vaški pijanci. Veliko je govora o smrti matere Zale, saj prinese zaplete glede oporoke ter zaplete v družini. Hkrati pa je tudi omogočila ponovno združenje vseh družinskih članov. Knjiga je izšla leta 1939, zato je v pogovorih tudi nekaj nemških izrazov. Poleg tega pa je knjiga napisana tekoče, saj se jo lahko hitro prebere. Da nebo gori je prispodoba, katere pomen lahko izveste v knjigi. V Slovenski biografiji lahko preberemo, da je Ivan Albreht (1893-1955) rojen v Hotedršici, ki spada pod Občino Logatec. Bil je pisatelj, pesnik in publicist. Najprej je končal gimnazijo, nato študiral fiziko a študija ni dokončal. Potem je bil vpoklican v vojsko, kjer je bil ranjen. Kasneje je opravljal različne službe pri socialnem varstvu, v časnikarstvu in založništvu. Po letu 1924 se je začel preživljati z pisateljevanjem. Med drugo svetovno vojno so ga zaprli, kasneje pa je deloval kot politik na terenu. Ustvarjalno je izšel iz slovenske moderne. Z objavljanjem pesmi in proze je začel že v dijaških letih. Objavil je 4 pesniške zbirke. Pripovedna dela pa so umeščena v mestno ali vaško okolje na Koroškem ali Primorskem.



Odlomek iz knjige

Pogleda se srečata. Fantu lahno zadrhti roka. Foltan gubanči čelo, a mati utrujena na pol zatisne oči.
Zunaj se je medtem popolnoma zjasnilo. Sonce zahaja kakor v plamenu. Kmalu zažari nebo v škrlatni zarji.
“Poglejte, kako gori nebo!” se vzdrami mati Zala.
Vsi se zagledajo v lepoto poletnega večera.

(str.20)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Dostop do celotnega besedila


Ključne besede: DRUŽINA, SMRT, LJUBEZEN, DEDIŠČINA


Prispeval/-a: Eva Meze, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo
Objavljeno: 31.8.2023 7:22:09
Zadnja sprememba: 31.8.2023 7:22:09
Število ogledov: 106