Dobre knjige
4221 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

KNJIGA SAMA RUGLJA KOT NAVDIH KNJIŽNIM DELAVCEM

KNJIGA SAMA RUGLJA KOT NAVDIH KNJIŽNIM DELAVCEM

Ksenija Medved, 5. julij 2021

Knjiga Sama Ruglja "Na prepihu" je navdih, krik vzdržljivosti, ljubezni in pozitive v času korone: planincem, knjižnim delavcem, strtim odnosom in sanjam.


Čutim se dolžno na tem mestu nekoliko obširneje spregovoriti o knjigi Sama Ruglja "Na prepihu", saj je ta knjiga hkrati zapis o mogoče (raje ne) enem zadnjih poskusov ohranitve slovenskega knjigotrštva, izdajanja slovenskih knjig, slovenščine in branja nasploh. Je vpogled v dogajanje v knjigarnah; koliko angažmaja je potrebnega in zakaj je to v teh časih - skok na glavo. Upam, da zakonca Rugelj z ekipo, ki nam daje Buklo, razmišljanja o knjigah, pisanju in branju ter pozitivo, ki jo zakonca sicer črpata iz svojih sanj, narave in družine, država mogoče že v Jurčičevem letu primerno nagradi oz. se jima vsaj zahvali za nečloveški napor v boju za obstanek naroda. Jaz se jima zahvaljujem na tem mestu. Hkrati pa delam zapis tudi zato, ker je knjiga lahko navdih vsem nam, "knjižnim delavcem", da bi vzdržali pri svojih sanjah in prizadevanjih. 

Knjiga "Na prepihu" je na prvi pogled in tudi sicer predvsem pohodniška knjiga, knjiga za ljubitelje planinskih izletov, pa tudi za ekstremnejše obiskovalce gora. V njej je namreč nekakšen p/opis planinskih izletov na točke, katerih žigi manjkajo v knjižici "Slovenske planinske poti" planinke Renate Rugelj. Ta se sredi koronapoletja odloči, da je praznovanje Abrahama pravi čas, da knjižico zapolni do konca. Poti in dogodivščine s pohodov zapiše njen mož in  sodelavec Samo Rugelj. Pisanje, kot smo ga pri dotičnem že vajeni, ni zgolj dolgočasno opisovanje. Rugelj vedno piše širše občestveno pritegujoče, tekoče, jasno, vseeno dovolj natančno za planinske navdušence. Tokrat se nam kot narator predstavi tudi precej bolj eruptivno, žuboreče, toplo, obrnjeno navzven. Gotovo se čuti, da mu je muza pisanja partnerica. Pri pisanju ga poganja tudi dejstvo, da s svojo trgovinsko in založniško firmo pristane sredi pandemije, medtem ko je knjigotrštvo že tako v krizi in kot zapiše - vse skupaj pade v prepad. Po paničnih napadih, osebnostnih stiskah, katerim sledijo manično pospravljanje skladišč in stanovanja, pa prerazporeditve in reorganizacije delovnega procesa, se Samo loti tudi večjih scenarijev. Lahko bi se z družino preselili kamorkoli, mogoče na Nizozemsko ali na Kreto, varen pristan išče tudi v pisanju romana, pa drugega romana ... Sčasoma vse ideje o pobegu opusti in kot izvemo tekom branja, z Renate vlečeta prave poslovne poteze in pot knjigotrštva na novo osvetlita tudi za ostale, ki se ukvarjajo s tem negotovim poslom. Slovencem redno dostavljata novice o knjigah, izdajata nove, jih pošiljata, razvažata, skrbita za spletno knjigarno, zaženeta predstavitve ... A kot rečeno, so razmere tako skrajne, da skrajno vplivajo tudi na vpletene. Pisec priznava stiske podjetnika, večkrat spregovori o vplivu na telo in psiho, o pregorevanju zdaj tega, zdaj onega, na drugi strani pa o zdravilnem objemu narave, družine in pomenu socialne mreže. Ves čas nam na drobno trosi tudi presunljive dokaze presežnega. To, da srečujeta ravno prave ljudi ob pravem času za knjižni posel ali pomembne figure za gorništvo, torej hkrati za pričujočo knjigo, ki tako postane tudi popis ekstremnih pohodnikov in tekačev, ne more biti drugega kot čudež, pomoč stvarstva pogumnim. Pomena velikih malih stvari se avtor zaveda, zaveda se tudi svojih omejitev, zato je to pisanje več kot le planinski dnevnik. Je njegova življenjska zgodba, je zgodba njegove družine, o dozorevanju, pomiritvah z omejitvami, življenjsko utrujenem, a sedaj gotovem pogledu na zares pomembne stvari, dozoretju v  očeta, moža, prenosu družinske duhovne zapuščine na sedaj skoraj odrasle otroke, vpogled v psiho moškega, ki ga pojem varnosti vznemirja širše in zato tudi pogled na posledice - brazgotine in rane, ki jih "skrb za svoje" pusti za sabo. Čeprav korono uspejo ignorirati in v pisanju nastopa le kot številka okuženih na vrhu poglavij, se niti sama ne izogneta "hujši obliki lažjega prebolevanja". Bolezen ju dodobra načne in delo zase in slovenski narod ustavi za ves mesec. V tem času se izteče tudi življenje Renatine sestre. Udarec za udarcem, preizkušnja za preizkušnjo bi lahko rodile povsem drugačno, grenko, zamerljivo in temačno knjigo. A dobili smo biser iz bolečine, pogled na pozitivo, stvari, za katere se še lahko zahvaljujemo, iz njih živimo in delamo "novo". Iz knjige veje hvaležnost. Prijateljem, družini, naravi, naključjem, ki to niso, predvsem pa ženi Renate, ki za vsem tem stoji in poganja in ji pisec s knjigo za vse to daje priznanje. Priznanje, da sta skupaj osvojila toliko vrhov transverzale in še vrh za najboljšo izdano knjigo leta 2020, za naročje uspešnic med korono, polne Bukle nagovorov k branju, skrb za družino, je priznanje, da z njeno pomočjo slovenski jezik ostaja, da ostajajo sanje in da se ne poneumimo brez branja do konca. Zahvali se ji tudi za drevo, ki mu ga podari za rojstni dan, za drevo, ki bo rastlo in širilo korenine in veje tudi onkraj. Je simbol njunega skupnega prizadevanja za vse nas. Mogoče se avtor ne zaveda, da je pravzaprav napisal knjigo o ljubezni, ki je ves čas "na prepihu", a ostaja močna. Ljubezen do svojih, do Renate, do narave, do uresničevanja višjih sanj, do nas, bralcev. Da bi to ostali. Napisal je najtoplejšo knjigo doslej. 

 


Objavljeno: 7. julij 2021, Mestna knjižnica Grosuplje