Ksenija Medved: O tem, ali res obstaja nekaj takega kot so - zahtevne knjige

Našo moderatorko, vnašalko vsebin, smo prosili, da objavi svoje razmišljanje na temo, ali so knjige res lahko prezahtevne, pretežke. Vse to je postavila v kontekst osebne - bralkine zgodbe. Upa, da branje ne bo prezahtevno.

Rada bi spregovorila oz. razmišljala o tem, zakaj zavrniti branje zgodbe, češ da je prezahtevna in zakaj sploh razmišljamo na ta način. Ni to, kot bi zavrnil sočloveka? Vse naše zgodbe so lahko zahtevne. In kaj se zgodi, če jim nihče noče prisluhniti, jih brati? Težav ne vidim v zahtevnosti, ampak v tem, ali znamo še biti strpni, sočutni in ali znamo poslušati, brati, vztrajati, se potruditi, tudi, ko je to naporno. Razmišljanje o pre-zahtevnosti zgodb sem zato nalašč postavila v malce daljši, osebni okvir bralke.

Vzgojile so me  knjige. Ne oče, ne mama. Poskrbela sta, da sem bila oblečena in sita in da sem kot prvorojenka in priseljenka bila v ponos družini. Kupovala sta sicer tudi veliko knjig, ki pa jih sama nista brala. Kupovanje knjig je bilo moda, jaz pa sem ji rada sledila.

Rastla sem sicer ob starejših mulcih iz soseščine, dekleta so prišla šele v najstništvu. Z dekleti so prišle šminke, črna za trepalnice in s črno podčrtane oči. Z njimi revije, s fanti stripi. Filmi, knjige kar tako, od povsod. Knjižne police so bile del nas, televizija je postajala demokratična. Muppet show, Sezamova ulica. Big Bird – štetje v angleščini.  One, two, three ...

Življenje v krajevnem getu me je seznanjalo s socialnimi razmerami najnižjega sloja, bližina žage in avtoprevozništva še z robatostjo v belih majicah. Radi smo hodili na točen sladoled v bife Kmetijske zadruge. Tu so bila tudi stanovanja miličnikov in samsko stanovanje gospoda Oblaka. V kateri razred sodijo izobraženi novinarji?

Vedno je hodil v obleki, prava predstava na sleherni delovni dan; z nekakšno gosposko rutko za vratom, s palico z zlato okovanim oprijemalom. Ko je tipkal, si je nadel narokavnike. Od kajenja izdajalski madež med kazalcem in sredincem. Posedoval je tipkarski stroj, ki sem ga introvertirano mulasto »posmatrala«. To naj bi bila najboljša beseda. Morala sem izgledati kot kaka divja žival, vedno neukrotljivi lasje, velike, predrzne, odrasle oči, umazanka iz enajste šole. Vlekla sem vonj v možgane; staro, polirano pohištvo, tapete, komolce miz in stolov, metre in metre knjižnih polic s temnordečimi, slokimi hrbti, tobak, pepelnik, poln trdih bombonov in lizik. V Jurčiča, tudi kot v ubožnega novinarja, a gospoda, intelektualca, sem se zaljubila kasneje.

Za vogalom je v socialnem stanovanju živela še ena nobel, samska gospa Vilma. Imela je visoko frizuro, ki je izzivala mojo fascinacijo in strahospoštovanje. Bila je kot Jovanka Broz, le vitkejša in višja. Okoli drugega metra so njeno mejo določali vranje črni lasje, tanke, dolge, visoke, natupirane niti. Kadar sva jo obiskali z mamo, sem s kavča opazovala kreacijo in se morala »držati nazaj« pri zijanju in piškotih. »Da ne bi vsega pojedla!« mi je zabičala. Gospa Vilma je imela zelo rada kvačkane prtičke.

Vsi, stari in mladi, vseh statusov in lestvic, smo se nenehno gibali po sosedskih socialnih stanovanjih in posedali na skupnem dvorišču, kjer smo sušili tudi perilo in obdelovali vrt. Na starostni in višinski lestvici sem bila zadnja, za mano je bil le še brat … in z mano so delali, kar so hoteli.

Tomaž in Stane sta me poslala h gospodu Oblaku krast lizike. Kaj jima je bilo, da sta mi to storila, ne vem. Tomaž je res malo pred tem padel na glavo. Na beton je priletel iz drugega nadstropja, kakih pet metrov visoko. Pristal je tudi v novici časopisa in odtlej nosil očala z zalepljenim stekelcem. Popoldne sem lizike vrnila z očetovo pomočjo. Vse do stanovanja gospoda Oblaka mi je izbijal idejo. V kristalnem pepelniku so sedaj bile nove lizike, v moji glavi pa, da si tak ničvreden.

Pazila sem se pri starejšem paru s sinom Vojkom, ki me je izzival, ker sem hodila k verouku. Pravzaprav so me s tem, da boga ni, izzivali kar vsi trije in zamero do njih sem razvila šele v odraslosti. Takrat, v otroštvu, pa sem imela rada gospoda z ogromnim trebuhom, ki sem ga, kot Vojko, klicala kar tata. Tata mi je vsak dan pripravil surov, svež rumenjak s sladkorjem. Skrbel je za mojo kri, bila sem zelo bledolična. V šoli sem bila pridna, bratstvo in enotnost nista izpostavljala mojega izvora, sem pa občutila nekaj zastraševanja od starejših učenk, predvsem zaradi mojih kril s škotskim karom. Ko sem pred kratkim bila na Škotskem, sem si jih zopet nakupila.

Stari Leskovar je bil vizionar in pred časom z ozvočenjem, zato je vrtel muziko za skupno dvorišče. To je bila kulisa mojega odraščanja. Knjige sem še kar naprej brala. Brala sem zase, svojim punčkam, medvedkom, besedila sem znala na pamet in marsikateri spomin se prepleta z vsebinami iz knjig. Ker si vsak naredi svoje spomine, tako pravijo znanstveniki, se spomnim vsega, od mojega življenja na mahovju s palčki v podrasti do razmišljanja kako najti rešitev za nosečo najstnico, mislim, da sva bili nekaj časa najboljši prijateljici. Ona, ne mama, me je naučila, da sem pravi čas poskrbela za zaščito.

Zanimivo je spremljati vse, ki smo tam odraščali. Stane živi v Amsterdamu, tja je odšel kot fotograf, ostal kot imetnik turističnega avtobusa, še danes goji afiniteto do knjig, Tomaž vodi frizerski salon, na Jožeta se je podrla streha ob prenavljanju. V času, ko je prešel na metadon, je kupil hiško, da bi zaživel na novo. Tudi Aleš je že med pokojnimi, imel je lepe tatooje in lase, žal je pil. Zlatka je bila plesalka, dokler se ni preveč zredila, zdaj kelnari. V getu se na odskočnih ponjavah trudijo »neki novi klinci«.

Pri mojih dvanajstih letih smo se preselili v novo hišo v ugledni soseski na Jurčičevo ulico, zopet sem imela izključno moško družbo. Prostora in zelene trave in narave je takrat bilo neskončno. Igralno površino smo raztegnili na gradbišča in asfalt, po katerem je komaj kdaj kdo pripeljal. Naša sta bila tudi zrak in nebo in široka pljuča. Skrivali smo se po nastajajočih hišah, vedno so me izkoristili za kake svoje domislice. Me zaprli v garažo in mi skozi zadrge kazali kazalce, češ, pokaži še ti. Že kmalu sem se naučila preživeti in se postavljati zase v moški družbi. Izdelali smo si prepustnice, izkaznice iz stripovskih junakov. Nekdo je bil Blek, drugi Zagor, tretji komandant Mark. Kovanec smo dali pod papir in po njem drgnili s suhim svinčnikom, da je dobilo obliko žiga v prepustnici. Za fotografijo v izkaznici smo prerisovali iz stripov. Ustavljali smo, junak do junaka, tiste iz sosednje ulice, zahtevali, da imajo prepustnice in jih pokažejo tudi oni.  

Pri štirinajstih sem zapustila družino v duhovnem smislu, pa tudi s telesom. Vse imetje, poster z makom in s Kosovelovimi verzi, vse knjige, sem prestavila v neizdelano podstrešje in tam preživela adolescenco. Kasneje sem svojo novo družino reševala s prizidki in še kasneje s selitvijo na svoje. Starša imaš do smrti rad, žal pa smo se morali raziti. Gillead mi ni ustrezal, iz knjig sem se ga naučila prepoznati. Raje sem posnemala junake ali antijunake iz knjig, se pogovarjala z njimi, z njimi premlevala situacije ...

Kako običajno je postalo zame, da sem »bila na drugi strani«, a v resnici last nikogar, brez strani, leve ali desne, ne sredinske, le pridružena članica stranke bralcev, na lestvici pa zgoraj ali spodaj, nikoli vmes, svoja, mnogokrat nerazumljena, zato pa nenehno klicana v idealističnih sanjah k temu, da kaj rečem. Naučila sem se to vzeti kot svojo moč, značaj. Takrat sem tudi  ugotovila, da mi zelo ustrezajo knjige, s pomočjo katerih lahko vlečem vzporednice z junaki, ki iščejo resnico in pravico, kjer nekdo tako opisuje občutke, kot bi jih tudi sam zelo dobro poznal, kjer pisatelj spregovori o družbi, o junakih, ki so zelo posebni, zahtevni, težki, mogoče na dnu.

In zakaj so taki postali? Pri štirinajstih sem odkrila Kafko in se poistovetila s hroščem, ki pristane na hrbtu, z gosenico, z Gregorjem Samso. Pretresena sem bila nad tem, da lahko še kdo tako čuti. Od takrat dalje zame »težke, zahtevne knjige« niso obstajale, sploh pa ne ta čudna besedna zveza. Zame so obstajale in obstajajo le knjige. Zakaj bi bil Gregor Samsa težak? Zakaj bi ga ne poslušala, mu ne dala priložnosti, da pove svojo zgodbo? Zakaj bi si želela le knjig, ki bi me zabavale?

Nekatere stvaritve in avtorji razumejo življenje in resnico, nekateri so dvorni norčki, tretji spet nam mažejo oči. Tako kot si jih mažejo moji bližnji in nekateri daljni? Seveda ob branju še vedno kdaj sanjarim o prekrasnem, prijaznem princu, ki mi bere misli, kaj bi svet brez mr. Darcyja. Domišljijski svet svobodnega duha dopušča, Lady preberem nalašč.

Je pa res, da imam moža z Aspergerjevim sindromom in mi je daleč bolj prav prišlo razumevanje in odprtost  ter strpnost za kaj drugačnega. Ni mi bilo lahko vsega razumeti, če razumete. Mogoče pa imam sindrom jaz. Kako se medsebojno brati, ko je vsak drugačen, zahteven drugemu. Tudi moja mama je drugačna. Pred knjigo »Tu ležim in krvavim« se tega nisem zavedala. In dokler hči ni magistrirala na temo avtizma. Življenje piše najzanimivejše, zahtevne in čudne zgodbe, kajne?

Že pri osemnajstih sem se zaposlila v knjižnici ob študiju. Želela sem se hitro osamosvojiti. Danes sem vodja knjižnice, bila sem poleg, ko smo jo ustanovili v domačem kraju. Domuje v stavbi na robu geta, kjer sem odraščala in kjer je bilo »čudnosti in težkosti« - zahtevnih zgodb, ki jih danes ne bi brali, ker so pretežke, za izvoz. Tu so vseeno včasih točili sladko dišeč sladoled in po fasadi se je vzpenjala divja, najbolj divja vrtnica.

Časi, ko sem ljubila sladoled, so minili, tudi vrtnice in žage več ni. So pa na tem mestu še vedno socialna stanovanja, šoferji, kamioni. Knjižnica, zgodbe in knjige. Še vedno berem, še vedno se prebijam skozi »kaj je prav«. A ne gre drugače kot da rečem, najtežje so knjige, kjer me avtorji podcenjujejo, kjer bi mi ljubimci segali pod krinolino, mi odvračali pozornost od njih samih z vrtnico v plastiki, z besednimi bravurami in klišeji, mi pripovedovali o torbici Vuiton, medtem ko me zanima, ali je šminka posušena, kateri parfum in zakaj je v torbici, sta v njej mogoče tudi nož ali Helex, porabljeni papirnati robčki? Berem veliko »zahtevnih« knjig in kdaj me kdo vpraša ali celo zaničuje, kaj mi je »tega treba«. Naj bi se zabavala, bila sončna, adrenalinska, na obratih, »odjebala vse«, kot vsi normalni. Kdo je tu nor in zahteven.

Pred kratkim sem prebrala knjigo z naslovom Norhavs, Suzane Tratnik.  Preberite. Močno si želim, da postane letošnja Kresnikova nagrajenka. Stiskam pesti za knjigo, ki ima že v štartu nesrečno poimenovanje »zahtevno branje«. Baje naj bi bila knjiga tudi »temačna«, pa brez Slomškove didaktičnosti. Zame je svetla, vseeno poučna in lahka kot pero.

Žal mi je, ker sem doživela čase, ko se v knjigah išče zabavo, površinskost, ko se pogled bolj odvrača kot približuje. Še sedaj priljubljene »življenjske« zgodbe so bolj gossip's kot kaj drugega. Zato menim, da so obteženi pravzaprav bralci. Obteženi so z lažnimi novicami, manipulirani s tem, da je vse težko, težki so politika in časi in ljudje, nič se ne da, vse je brez veze. Lahko nas tudi razprodajo, nam zaračunajo sonce, še opazili ne bomo, ker smo tako hudičevo obremenjeni. Ni zdaj ne časa, ne volje, da bi sprejemali sploh kaj, sami sebi smo težki, kje je šele sprejemanje drugih ali celo sprejemanje odločitev. Nam bodo že povedali, kako dihati., razmišljati. Postajamo bube, gosenice, Gregor Samsa. Težko je tole brati.

Branja, med katerim se vživljaš in poglabljaš, se lahko naučiš le v družini ali v bralnih klubih pa v šolah ob načitanih učiteljicah. Vse to je obremenjeno s težkimi časi, prepričanjem, da je vse težko. Branje in refleksija izginjata. Zabiti smo kot Benetke s koli v blato, do katerih ne pride kisik in se ne premaknemo. Virus, ki ne pusti do zraka, se je celo opredmetil, z blatom smo ohromljeni do vratu, od vratu gor nosimo maske. Za Benetke so tako temelji brez kisika kot tudi maske že stoletja zmagovalna kombinacija, kaj pa za nas? Je res vse tako zahtevno?  Brati? Sprejemati? Misliti? Dajati?

Naj zaključim nezahtevno. Sem optimistična. Ker ekstremizem rodi nov ekstremizem in ker izhaja res ogromno šunda in plehkih knjig, objavljam recenzije predvsem »zahtevnih knjig« na portalu Dobreknjige.si. Hkrati lahko presenečena, ponižna in hvaležna opazujem, da imam skoraj največ ali kdaj tudi največ sledilcev, čeprav sem težka. To obeta. Najraje vpišem kako knjigo založbe KUD Police Dubove, ki je med drugim JAK letos ni podprl. Tako kot smo rekli v getu med tisto igrico: »Na JAK-u ste to pa to, kaj smo pa mi?« Nekateri smo lahki kot pero.

Čez pet let in pol bom upokojena in bom še vedno brala. Če še niste, začnite, predno bo prepozno. Denimo s knjigama Da Capo ali Nečloveška komedija. Moja vera oz. moto s portala Dobreknjige.si se namreč glasi: »Verjamem, da nas kot družbo lahko rešita le pristen medčloveški stik in kondicija za poglobljeno spoznavanje in razumevanje soljudi, za kar je najboljša vaja prav branje.«