|
Drevo in zvezda, poezija poeta, vpetega v sončni pletež večnosti med prostori tišine. Nežna, lebdeča in ljubeče zveneča, ki te 'v nasmehu nekega dneva, ko stopiš na svoje križišče', ustavi, ko pravi: 'Pomisli, koliko ljudi se je ljubilo, da si Ti'. A...
|