Pomlad, ki diši po Nikaragvi : izbrane pesmi

Na prvi pogled je naš Pesnik človek nasprotij: iz patricijske družine preide v skupnost trapističnega samostana, katerega življenje spominja na komunizem. Katolik, ki idealizira človekoljubnega boga Starih Indijancev Quatzalcóatla. Zagovornik prvobitnosti staroselcev in življenja v komuni, ki sprejme birokratsko vlogo kulturnega ministra. Utemeljitelj mistične literature in poezije, ki pa je tako odkritosrčna in konkretna, da bi jo lahko pripisali staremu vaškemu duhovniku.
Presega predsodke in združuje zato, ker je bilo enoumja v njegovem življenju preveč. Začenši s krvavo diktaturo družine Somoza, proti kateri je protestno povzdignil glas in čez noč postal zdomec. Literarno ustvarjanje je sledilo njegovim premikom. Ko je pri enaintridesetih letih odkril nagnjenje za duhovniški poklic, ni več »opeval osvajanja neke deklice«, pač pa se je odločil moderni civilizaciji vrniti ne samo vero, ampak predvsem človečnost. »Solidarnost je milina ljudstev« pravi. Pazljivo prisluhnite »glasbi nebesnih sfer«, ki jo Ernesto šepeče s toplim, čarobnim glasom.