Dobre knjige
2077 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Psi na jezeru
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Miljenko Jergović

Psi na jezeru

Ljubljana, Sanje, 2016

Št. strani: 182


Aleksandra Rekar: Aleksandra Rekar


Zbirka: Sanje. Roman
Žanr: družbeni roman, družbenokritični roman, postmodernistični roman

Narodnost: bosanskohercegovska književnost, hrvaška književnost

Vsebinske piruete in postmodernistične pletenice

Dogajanje romana je umeščeno v sodobni (multinacionalni) balkanski kotel, pripoved se začne odvijati v nekem hotelu v Beogradu, kjer osrednji lik, pesnik Nano Mazuth, doživi možgansko kap in pade v komo. V nadaljevanju se fragmenti Mazuthovega življenja prepletajo z različnimi vsebinskimi ovinki in zavoji, z izvirnimi in učinkovitimi metaforami in povezovanji različnih akutnih tem, kot so razmerja med narodnostmi na Balkanu, ljudje v emigraciji, definiranje identitete, razmišljanja o minljivosti , o relativnosti resnice... V romanu nastopa pestra plejada znanih imen iz sveta književnosti, a, po avtorjevem pripisu sodeč, so nekatera imena resnične osebe, "spet drugič so samo posvetilo in spomin", med njimi tudi znani slovenski pisatelj; Jergović je besedni mag, pronicljiv in duhovit, nekatere njegove formulacije vzamejo sapo; nekje na sredi lahko zgrabi bralca panika, kaj neki bo bral, ko bo konec te karizmatične knjige, a bi znal biti na koncu tudi pomirjen, saj je knjiga živ organizem z amplitudami v obe smeri. Roman je izšel v originalu leta 2010, leta 2011 pa je avtor objavil še Izbrane pesmi Nane Mazutha.



Odlomek iz knjige

"Pri nas v Višegradu ni veliko književnikov, trije, štirje smo, vendar bi od knjig, ki smo jih po vsej državi dobili v dar od neznanih pisateljev, pogorela vsa naša četrt. In v tej državi je malo mest, v katerih se ne bi širil plamen iz mojih knjig. Ta Vujičić pa teh svojih dveh knjižic ni samo podarjal in posvečal, ni se samo z očmi, napolnjenimi s solzami, zahvaljeval vsakomur, ki mu je podaril svojo, ampak je hodil od enega do drugega pisatelja in nas prosil, naj mu, če imamo kakšno odveč, damo še eno, za njegovega prijatelja (nisem si zapomnil in ne zapisal, kako mu je ime, vendar bom vprašal, če se bom le spomnil), pesnika in kritika, ki je na invalidskem vozičku, zaradi česar ne more prihajati na taka srečanja, vendar spremlja in prebira vso jugoslovansko produkcijo. Tako se je od mize do mize sprehajal po jedilnici in zbiral knjige za tega svojega distrofičnega prijatelja, pisci pa so mu jih eden za drugim dajali, hvaležni, ker se je našel nekdo, ki potrebuje njihove knjige. Le da je pri nas hvaležnost nekomu za nekaj zelo blizu temu, da imaš nekoga za bedaka. Toda to je druga zgodba, iz katere bi kak novi Andrić sestavil, da ne rečem, napisal, roman." (str. 68)



Cobiss povezava

Glej tudi

link Sanje


Predmetne oznake: Jugoslovanske književnosti, Pesniki, Postmodernizem, Identiteta, Izseljenci


Prispeval/-a: Veronika Vurnik Škrabec, Mestna knjižnica Ljubljana
Zadnja sprememba: 22.12.2016 14:15:21
Število ogledov: 358