Oče Damijan

Nekoč je prišel zraven, ko je neki hudobnež, Sus Baal, ki je bil dve leti starejši od njega, napadel majhno deklico. Jožef de Veuster je kakor ris planil na napadalca in ga z vso močjo treščil ob tla. Nato se je vrgel nanj in ga premlatil s svojimi trdimi pestmi tako močno po glavi in telesu, da je Sus stokajoč klical na pomoč. Le z največjo težavo ga je končno učitelj rešil iz pesti maščevalca. Jožefa je strogo kaznoval, a kazen bi bil učitelj gotovo omilil, ako bi bil vedel za vzrok pretepa. Jožef pa je bil preveč ponosen, da bi bil izdal svojega vsega pomilovanja vrednega tovariša. Nasprotno, ko je bila šola končana, je vzel iz hlačnega žepa jabolko in rekel:
“Na, vzemi, Sus! Potrebuješ okrepčila! Če boš pa še kdaj tepel kako deklico, te pobijem do smrti.”
Sus se je boječe ozrl v bliskajoče se fantove oči. Nato je bojazljivo povesil pogled, vzel jabolko in zbežal.
Jožef je bil trd in pogumen in često zelo jezljiv fant. V njegovih žilah je plala vroča kri njegovega očeta, na dnu njegove duše pa je bedela materina dobrota in milina. (str. 43)


Naslednji dan se je pater Damijan še enkrat dal peljati skozi vas gobavcev. Za vsakega je imel prisrčno poslovilno besedo in zadnjo tolažbo. Jokaje so se vsi ti grdi ljudje prerivali okrog njega in umirajočega prosili, naj jih še enkrat blagoslovi. Otroci iz sirotišnice so čutili, da jih je njihov oče prišel zadnjikrat obiskat. Ihteli so, da je človeku hotelo počiti srce. Damijan de Veuster jim je polagal roke na ranjena čela in jih vse blagoslovil.
“Lambert!” je rekel nato Valoncu, “obljubi mi, da jih ne boš pustil samih!” (str. 292)