Rašomon in druge zgodbe

Klasično delo svetovne književnosti je pogosto v senci kultnega, istoimenskega Kurosawinega filma, ki je po drugi strani zaslužen, da je to temeljno delo dobilo pozornost in priznanje, ki si ju zasluži. Film je naslovljen po noveli Rašomon, čeprav gre za ekranizacijo zgodbe V hosti.
Preprosta pripoved o premožnem samuraju Takehiru in njegovi lepi ženi, ki ju pot popelje skozi gozd, kjer ju napade razbojnik Tadžomaru, ki ženo posili, samuraja pa ubije, je bila na Japonskem že dolgo poznana. Akutagawa ji je dodal novo dimenzijo s paleto likov – naratorjev, ki so bili bodisi udeleženci, očividci ali priče dogodka. Čeprav vsi povezani v isti zgodbi, jo vsak od njih interpretira dovolj drugače, da se bralcu objektivna resnica vselej izmuzne, edina resničnost je v mozaiku subjektivnih zaznav. Izjemna simbolika tega dela odseva tako v literarni kompoziciji kot tudi v raznolikem tolmačenju kritikov in bralcev – skoraj bi lahko rekli, da tudi vsako novo branje doda subjektivno noto razumevanja, ki pa se nikakor ne more utemeljiti kot splošno sprejeta objektiviteta. Tako se vedno znova potrjuje, da je tisto, kar imenujemo resnica, zgolj subjektivna zaznava dogodkov, povsem odvisna od razumevanja in perspektive opazovalca – mar ni tako tudi v Življenju?

Ryūnosuke Akutagawa (芥川 龍之介 Akutagawa Ryūnosuke?,( 1892 – 1927) znamenit avtor iz obdobja Taishō,je znan tudi kot “oče kratke zgodbe” in prvo literarno nagrado na Japonskem (1935)so poimenovali po njem.